Uvod

Po spletni predstavitvi gradov in dvorcev v izbranih mestih nas vodi dnevnik Ferija Gradnika, ki je nastal med njegovim popotovanjem med šolskimi počitnicami in je opremljen z dnevniškimi zapiski, opombami, fotografijami in bistroumnimi pripombami.

Feri je namreč profesor zgodovine, ki ima najraje od vsega zgodovino (jasno!), nato pa sledijo, ne nujno v tem zaporedju: rdeči kabrio (podedovan od mrzlega strica, a komu mar), mali nogomet (ker se mu tek po velikem igrišču zdi izguba dragocenega časa), misel, da bi postal vegetarijanec in že od otroštva dalje ga vznemirjajo zgodbe o duhovih, a ne o tistih strašljivih, ampak o tistih bolj melanholičnih. Malo je tudi neroden, ko je v bližini žensk, jih ima pa rad.

Je tak visok in postaven, primerno mišičast in kolegice v zbornici se ne morejo zmeniti, ali je bolj podoben Clarku Kentu ali Bradu Pittu.

3

Feri strašno rad potuje, saj meni, da je potovanje naokoli zmerom tudi potovanje k sebi. In tako se odloči, da združi vse svoje strasti, sede v kabrio in gre raziskovat gradove in dvorce, da bi našel odgovor na vprašanje, kakšni duhovi, in če sploh, prebivajo za temi debelimi, ponekod okrušenimi, ponekod sveže obnovljenimi zidovi.

Piše dnevnik, hkrati pa mu dodaja opombe o kulinariki in vinih; razmišlja, da bi ponekod lahko uporabil tudi kolo, saj so v bližini lepo urejene kolesarske in pohodniške poti, zadovoljen je, ker sliši veliko zgodb, seveda pa je ves čas tudi zgodovinsko natančen. In ob koncu poti ugotovi, da v teh gradovih in dvorcih res prebivajo duhovi, in sicer duhovi preteklosti, ki so, ko jih spoznamo, lahko odlični vodniki skozi sedanjost in usmerjevalci v prihodnost.

4
5
6
7

 

Grad ni odprt za obiskovalce.

Občina Križevci
TIC Ljutomer

Jureša Cirila 4, 9240 Ljutomer
T: +386 (0)2 584 83 33
E: ticljutomer@jeruzalem.si
I: www.jeruzalem.si

8
Dvor Lukavci

Dvor Lukavci

Spet je sobota in profesor Feri Gradnik jo bo tudi danes izkoristil za obisk kakšnega dvorca, ki ga bo nato opisal v monografiji. O tem sicer nikoli ne govori na glas, a nekoliko je vraževeren in rad si domišlja, da mora človek, kadar nima prave ideje, samo počakati na znak in tega nato pravilno razvozlati. Srkne požirek osvežujoče limonade in se zazre skozi veliko okno, ki mu ponuja veličasten pogled na zamočvirjen travnik, na katerem zbrano posedajo različne ptice in si izmenjujejo zadnje novice. Od nekod prileti siva čaplja in še preden s kljunom bliskovito useka za hrano, profesorja prešine: Dvorec Lukavci! Njegov rdeči kabrio ljubi ravnico, on sam pa tamkajšnje prleške ü-je, zato se obiska v občini Križevci, ki leži na Murskem polju, še posebej veseli. Po cesti Ljutomer–Sveti Jurij se pripelje v naselje Lukavci in se v njegovem severnem delu ustavi pred istoimensko graščino.

Kraj se omenja kot Villa Lukauz v Otokarjevem deželnoknežjem urbarju iz let 1265–1267 češkega kralja Otokarja II. Přemysla. Zametki današnje graščine segajo v

9
Dvor Lukavci

13. stoletje, ko je na tem mestu stal strelski dvor, okoli leta 1290 pa sta bila tu že dva strelska zajma. Gospoščina Lukavci (Lukaufzen) je imela svoje začetke v strelskem dvorcu, ki je bil v 13. stol. last viteške družine Payer. Od tod izvira rod lukavških vitezov, ki so bili lastniki gospoščine do sredine 15. stoletja: leta 1290 je omenjen Herrand Payer, leta 1319 Henrik Payer zu Locauz. Nato je leta 1422 postal lastnik dvora Hans pl. Lokaucz, ljutomerski gradnik. Dvor s 27-imi domci in 17 kmetijami in pol je kot strelski fevd zapustil sinu Gašperju. Brata Wolfgang in Ahac sta med letoma 1440 in 1443 posedovala dvor in devet kmetij, del posesti pa je imel v lasti Paul Fleming, leta 1449 je kot lastnik omenjen Jörg-Jurij Schweinbeck. Ko so lukavški vitezi izumrli, je cesar Friderik njihov fevd podelil Vitalu Dornerju, leta 1492 pa Jörgu z Vivšnika (Weissenegg); njegovi dediči so ga posedovali še leta 1568. Ali je ta fevd obsegal tudi dvor, ni jasno, saj je bil večji del Lukavcev leta 1542 v posesti Schweinbeckovih dedičev. Njihov naslednik Gašper grof Draškovič je leta 1648 odprodal baronici Siguni Khevenhüller šest kmetij in pol s pomirjem in pravico do pobiranja desetine, vendar pa je bil lukavški dvor leta 1632 v rokah Jurija Stübicha iz Špilj (Spielfelda).

10
Dvor Lukavci

Med letoma 1730 in 1791 je imel dvor grof Katzianer iz Špilja, h gospoščini pa je takrat pripadalo sedem vasi z 62-imi podložniki in trg Veržej. Njegovi poznejši lastniki so bili baron Fleury, Kührer pl. Reichsheim, do leta 1806 rodovina Csemösz, nazadnje gospa Jožefa pl. Petkovič, roj. Csemösz. Leta 1807 je major Franz Schenkl kupil urad s 109-imi podložniki in ga leta 1838 zapustil sinu Avgustu; njegovi dediči so ga posedovali do zadnje vojne.

Profesor v dvorec ne vstopi, saj je v njem od leta 1952 poseben socialno-varstveni zavod, zato pa si toliko bolj skrbno naredi zapiske o njegovi zunanji podobi:

Enonadstropno stavbo kvadratnega tlorisa z novejšim prizidkom na dvoriščni strani členijo na vogalih diagonalno postavljeni pravokotni stolpiči. Triosna glavna fasada je v portalni osi poudarjena z nekoliko višjim vhodnim stolpičem, ki ga zaključuje piramidasta strešica. Vhodni stolpič členijo polkrožne odprtine. Kamniti vhodni portal izvira iz časa nastanka graščine. Zgodnjebaročni polkrožni portal je okrašen s profiliranima kapiteloma in volutastim sklepnikom. Ostale odprtine na fasadah so predelane, brez okenskih obrob.

11
Dvor Lukavci

Ohranjenih je še nekaj baročnih okenskih mrež. Fasado prekriva neustrezna izolacijska obloga. Kritina stavbe je opečna. V notranjosti so deloma ohranjeni oboki, zlasti v kleti in v pritlični veži. Dvorec je, preden so ga v 19. stoletju prezidali, kazal slogovne značilnosti 18. stoletja, torej so ga nemara pozidali plemiči Katzianerji (Kacijanarji) na mestu nekdanjega dvora. V času kmečkih uporov leta 1848 so dvorec napadli okoliški kmetje, ki jih je pregnalo šele vojaštvo, lastniki Schenkli pa so ga obnovili v klasicističnem slogu. V njem je bil tudi sedež okrožne gosposke za petnajst občin.

Ko profesor Feri Gradnik zapušča Lukavce in se vozi proti Gajševskemu jezeru, si zaželi, da bi imel v prtljažniku srf. Ali da bi vsaj videl čapljo, ki si je zjutraj našla mesto pod njegovim oknom, v Lukavcih pa tudi v grbu. Le da je v njem čaplja srebrna, v kljunu drži zlato kačo, na modrem polju okrog čaplje pa rase trsje.

12
Dvor Lukavci

Viri:

Gradovi.net. Pregled slovenskih gradov, graščin in dvorcev. Pridobljeno 15. 02. 2014 iz http://www.gradovi.net/grad/lukavci_dvor

Online poizvedbe po podatkih v arhivskem gradivu. Pridobljeno 15. 02. 2014 iz www.siranet.si/detail.aspx?ID=43672

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

Stopar, I. (1991). Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Uradni list RS, št. 97/2011 z dne 2. 12. 2011. Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Križevci. Pridobljeno 15. 02. 2014 iz www.uradnilist.si/1/content?id=106143

13
Dvor Lukavci
16
Dvor Lukavci


Krajinski park Ljutomerski ribniki – Jeruzalemske gorice
Po najbolj znanem vinorodnem delu Prlekije se vije Jeruzalemska vinska turistična cesta, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.

Kmečki muzej Pristava
Pripoveduje zgodbo Pristave in šestih generacij družine Pavličič skozi s številnimi muzealijami opremljeno kmečko kuhinjo, kmečko sobo in skedenj.

Lončarstvo Žuman Ljutomer
Tradicija izdelovanja lončenih izdelkov v družini Žuman se je prenesla na že peto generacijo, ki ohranja in nadaljuje lončarsko dediščino.

Park 1. Slovenskega tabora
Mestni park v Ljutomeru je ostanek nekdanjih obsežnih hrastovo-gabrovih gozdov ob reki Ščavnici. Tu se je odvil 1. slovenski tabor, s katerim se je začelo gibanje za združitev vseh Slovencev.

18
Dvor Lukavci


Mesto Ljutomer s trgi - Miklošičev trg, Stari trg in Glavni trg z mestno hišo in muzejem
Ljutomer ali »LOTMERK«, se kot naselje omenja že leta 242, trg pa je postal leta 1265. Znan je predvsem po 1. slovenskem taboru (1868), po 1. slovenskih kasaških dirkah (1874), po 1. slovenskih filmskih zapisih, ki jih je naredil dr. Karol Grossmann (1905), 1. samopostrežni trgovini v nekdanji Jugoslaviji ter odličnem vinu.

Muzej ljutomerski kasač in hipodrom
Društvo za dirkanje s kobilami v kasu iz Ljutomera je bilo ustanovljeno leta 1875 in je bilo drugo tovrstno društvo v Evropi. Še danes se v Ljutomeru odvijajo številne pomembne kasaške dirke.

19
Dvor Lukavci

 

Grad je v zasebni lasti in ni odprt za obiskovalce.

TIC Gornja Radgona
Kerenčičeva 16, 9250 Gornja Radgona
T: +386 (0)2 564 82 40
E: info@tic-radgona.si
I: www.tic-radgona.si

20
Dvorec Črnci

Dvorec Črnci

Dober dan se pozna po dobri kavi. Profesor Feri Gradnik pije črno, vročo in s ščepcem cimeta iz ekološke pridelave. Dolgo v noč je pisal svojo monografijo, danes se bo nagradil z izletom na enega od dvorcev s svojega seznama. In ob katerem dvorcu človek pomisli tudi na kavo? Da, to bo torej današnji cilj.

Baročno zasnovani dvorec Freudenau Črnci ali Meinlov grad, kot ga ljudje še danes imenujejo, čeprav je v resnici dvorec, stoji v vasi Črnci, ki so v zgodovinskih virih prvič omenjeni leta 1124, glavna fasada je obrnjena k cesti Gornja Radgona–Trate–Cmurek.

Profesor se zazre v enonadstropno stavbo s kamnitim, klasicističnim portalom, nad katerim se bohoti balkon. Rad bi vstopil v stebriščno avlo v pritličju z marmornatim kaminom, a vstop je dovoljen zgolj povabljenim. Morda nekoč, ko bo obnovljen, optimistično pomisli. Domišljija je profesorjeva zvesta spremljevalka, zato si zgodbo gradu lahko naslika tudi v glavi.

21
Dvorec Črnci

Prvotni dvor je v 16. ali 17. stol zamenjala renesančna graščina, katere pravokotna stavba je bila obdana z obzidjem, na vogalih pa so jo dopolnjevali stolpiči. Sedanjo baročno obliko je dvorec verjetno dobil v 17. stoletju. Na začetku 17. stoletja so osrednjo graščinsko stavbo prezidali, preuredili so gospodarska poslopja in zidali grajsko kapelo. Od prve omembe leta 1124 do danes je menjal več imen in lastnikov. Listina, datirana s 30. 3. 1124, izkazuje, da je Bernhard Spanheimski že pred časom daroval šentpavelskemu samostanu pristavo Črnci – stabulariam curtim Scirmdorf. Na mestu dvorca Freudenau je sredi 13. stoletja stal strelski dvorec, ki je služil kot obramba proti zavojevalcem, omenjen pa je v Otokarjevem deželnem knežjem urbarju (1265–1267). Dokumenti potrjujejo, da je bil dvorec na tem mestu zgrajen že pred letom 1619, saj je nadvojvoda Ferdinand podelil "sedežu" (Sitz) Apače pomirje. Da gre za renesančni dvorec, dokazuje skica na Vischerjevem zemljevidu Štajerske iz leta 1678. Prav dvorec Črnci naj bi

22
Dvorec Črnci

tako kot prvi v Sloveniji uresničil tip zasnove, urejene v eni sami osi. Izabela pl. Trautmannsdorf iz Negove je leta 1635 dvorec prodala grofu Ludviku Schwarzenbergu. Leta 1642 je bil njegov lastnik Jurij B. Khiessl, dvorec je prešel v nasledstvo njegovih dedičev. Drugi znani lastniki so bili: Jurij Kr. grof Stürgkh (1738), Kajetan grof Wildenstein (1792), ki je na novo pozidal stavbo, Jožefa grofica Khevenhüller (1794), Vincenc grof Szpary (1802), Vajkard grof Trautmannsdorf (1806), Karel grof Stürgkh (1818), Egidij baron pl. Taxis (1825), grofica Kunigunda Rosenberg (1827), njena hčerka grofica Kunigunda Platz (1843), grof Henrik Des Enffans d Avernas (1877), Pfandl (1885). Zemljiška knjiga pri sodišču v Gornji Radgoni izpričuje, da je posest z dvorcem prešla v lastništvo dunajskega veletrgovca s kavo in lastnika pražarne Juliusa Meinla 2. oktobra 1909. V času, ko je kupoval dvorec, je že bil eden največjih pražarjev kave v Avstro-Ogrski in največji uvoznik kave in čaja. V tem času naj bi bilo v parku tudi teniško igrišče. Med ljudmi je bil priljubljen, saj je imel tudi izrazit socialni čut.

V času okupacije so bili dvorec in posest ter preostalo Meinlovo imetje nacionalizirani. Meinl je z ženo, ki je bila

23
Dvorec Črnci

židovskega porekla, zapustil posestvo in se preselil najprej v Maribor in nato v Avstrijo. Kakor je razvidno iz zemljiške knjige, je posest in vse nepremičnine po koncu druge svetovne vojne ponovno zaplenila jugoslovanska oblast, njihove prostore pa je za svojo dejavnost uporabljal tudi kmetijski kombinat. Danes je dvorec ponovno v zasebni lasti.

Čeprav je ljubitelj kave, v tej vročini bolj prija hladna voda. Skrivoma se ozre čez rame in si izbori pot v park. Najde najglobljo senco in si nariše slike iz časov, ko je park še živel svoje bogato vegetacijsko življenje.

Dvodelni francoski park, ki je stal za dvorcem, spada med zgodnejše tovrstne baročne stvaritve na Slovenskem. V dolgem parku so bile pravilne grede, srednja, najširša, je vodila skozi obzidni portal v sadovnjak in nato dalje do reke Mure. Tako kot park, ki ga je na začetku 19. stoletja tedanji lastnik grof Szapary na novo uredil, je tudi kapelo na severnem robu posestva prerasel čas. A nekaj starodavne romantike pričara Hölzlov mlin sredi polja, mimo katerega je vodil stari enajstmlinski kanal.

24
Dvorec Črnci

Res mu je žal, ker ni mogel vstopiti v dvorec, ki je v jedru baročna in pozneje predelana graščina in predstavlja primer klasicistične arhitekture. Posebnost dvorca je namreč okrogli rimski relief iz 2. stoletja, vzidan v veži severnega vhoda, ki predstavlja zakonca. Saj ne, da bi sam že srečal svojo dušo dvojčico, a kdor ne išče, tudi ne najde.

Viri:

Kam na izlet? Pridobljeno 15. 02. 2014 s http://www.kamnaizlet.si/destinacije/grad-crnci

Slovenija v malem, sredi pa Meinlov grad (25. marec 2014). Delo. Pridobljeno 15. 02. 2014 s http://www.delo.si/druzba/panorama/slovenija-v-malem-sredi-pa-meinlov-grad.html

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji – Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

Stopar, I. (1991). Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

25
Dvorec Črnci
28
Dvorec Črnci


Grad Negova
Razvil se je iz lesenega strelskega dvorca, ki naj bi tu stal v 11. oz. 12. stoletju, danes ima status kulturnega spomenika.

Pachamama center
Nudi neštete mozaike, elemente vseh vrst ekološke gradnje, vrtnarjenje na tisoč in en način, ogled izdelave lesenih izdelkov, galerijo umetnostnih izdelkov, galerijo naravne kozmetike in še veliko več.

Muzej Špital
Nahaja se v prenovljeni stavbi nekdanjega meščanskega špitala. Hrani arheološke, etnološke, umetniške in druge kulturnozgodovinske predmete, dokumente in pričevanja, ki izvirajo iz krajev zahodnega dela štajerskega Pomurja ali se kakorkoli navezujejo na njihovo zgodovino in zgodovino ljudi, ki so ga naseljevali od prazgodovine do danes.

30
Dvorec Črnci


Klet pod slapom
V njej od leta 1852 polnijo zlato radgonsko penino po klasični ali šampanjski metodi in srebrno radgonsko penino po tankovski ali charmat metodi.

31
Dvorec Črnci

 

Stalna razstava,
Grad Beltinci
pon - pet:
08.00 - 15.00

 

ZTK Beltinci - odprto
pon - pet:
08.00 - 15.00

Zavod za turizem in kulturo Beltinci
Mladinska ulica 2, 9231 Beltinci
T: +386 (0)2 541 35 80
E: ztk@beltinci.si, beltinci.info@siol.net
I: www.beltinci.net

32
Grad Beltinci

Grad Beltinci

Kako je mogoče, da ima človek nahod sredi poletja? Feri Gradnik srkne kamilični čaj in se malo zasmili sam sebi. Zunaj pa se napravlja še en lep dan. Profesorja prešine, da je njegova raziskovalna sobota kot nalašč za obisk gradu, v katerem je urejena muzejska zdravstvena zbirka. Njegova radovednost se stopnjuje, saj so zgodovinski podatki o stavbi, katere talna ploskev je v obliki črke L, skopi in niso sistematično zbrani.

V Beltincih naj bi že v srednjem veku stal grad, in sicer iz 15. oz. 14. stol. Beltinci so kraj z dolgo, razgibano in bogato preteklostjo. V srednjem veku so bili omenjeni kot Beletfalua (1322), zatem in v isti obliki imena tudi v letih 1379 in 1381, listina iz 1389 pa govori o villa Belothfalua. Kot zemljiška posest so Beltinci že v 13. stol. pripadali staroslovenski plemiški rodbini Jura, ki jo je po letu 1265 oz. 1267 nasledila mogočna dolnjelendavska rodovina Haholdov, Bánffyev Baničev, za njimi pa še rodbine Nádasdy, Széchényi, Ebergényi, Csáky, Gyika, Sina, Wimpffen.

33
Grad Beltinci

Rodbina Zichy je dvorec posedovala pred drugo svetovno vojno. Dvorec so verjetno pozidali šele po prenehanju vpadov Turkov (17. stol.). Ogrski kmečki uporniki kruci, ki so od 16. do 18. stoletja ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji, so dvorec leta 1708 poškodovali. Enonadstropna, izvirno štiritraktna opečna zgradba (danes manjkajo deli južnega in zahodnega trakta), je bila obdana z obzidjem s štirimi stolpi, tega pa je obdajal obrambni jarek z vodo iz potoka Črnec. Baročne podobe graščine niso zameglili niti historicistični pridatki. Do zrušitve dela južnega in zahodnega trakta je graščina ohranjala značilno renesančno kastelno zasnovo sklenjenega tipa. V sredini 17. stol. so najbrž na zunanje vogale prizidali četvero okroglih, s stožčasto streho kritih stolpičev (danes stojijo še trije), ki kažejo posebno oblikovno voljo in okus poznobaročnega časa. Osrednja, vzhodna fasada je trinajstosna, v sredi pa jo v pritličju členi oblikovno v značilni rustiki zasnovani portal, ki ga na vsaki strani

34
Grad Beltinci

dopolnjuje strelna lina. Banjasto obokana veža pelje na grajsko dvorišče, katere trakti so dodatno pozidani z arkadami, počivajočimi na slopih. V pritličju so arkade odprte, v nadstropju pa zazidane. Arkadni hodniki so tako v pritličju kakor v nadstropju križno obokani. Zanimivost gradu so tudi obokani podzemni rovi. En rov povezuje grad s cerkvijo, drugi pa z grajsko kaščo – grenarjem z železnimi vhodnimi vrati iz leta 1754.

Profesor si oddihuje v parku z nekaj imenitnimi eksoti, nekaj zapiskov si je že naredil, zdaj pa ga čaka še obisk muzejske zbirke o zgodovini zdravstva v Pomurju. Človek pač nikoli ne ve, kaj vse koristnega se lahko nauči iz zgodovine. Morda najde tudi kak star recept, kako čim bolj naravno pokončati virusne hudobce.

Zbirka, ki jo upravlja Zavod za turizem in kulturo Beltinci, se je oblikovala skozi leta iz privatne zbirke navdušenega zbiralca predmetov s področja zdravstva in lekarništva dr. Nikolaja Szepessyja. Zbirka predstavi lekarniške omare iz lekarne v Murski Soboti s pohištvom s prehoda v 20. stoletje, na katerih so postavljene lekarniške posode iz porcelana, lesa in stekla, ki izvirajo iz različnih pomurskih

35
Grad Beltinci

lekarn. Na prodajnem pultu »recepturni mizi« stoji medeninasta tehtnica iz 19. stoletja, družbo pa ji delajo še lekarniška blagajna, lekarniški možnarji, pisni dokumenti, plinska svetilka in ura. Zbirka obsega tudi laboratorij s pripadajočim instrumentarijem. V niši sta omarica in mizica za obdelavo zelišč s starim drobilnikom za zelišča, starima tehtnicama in posodami za mešanje in shranjevanje čajev in semen.

V grajskem stolpu je prikazana lekarniška klet s staro polico iz beltinske lekarne, na kateri so steklenice za shranjevanje in transport. Predstavljena je tudi protitrahomska ambulanta in boj proti trahomu. Razstavljeni instrumenti in drobna oprema so v glavnem iz zapuščine dr. Pečana, nekaj instrumentov pa je iz splošne bolnišnice – z očesnega oddelka v Murski Soboti. Dokumentno gradivo in fotografije so iz arhiva očesnega oddelka Splošne bolnišnice v Murski Soboti in iz Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti. V drugi polovici prostora je prikazan razvoj splošne medicine, posebno v tistih krajih, kjer je bila ta najbolj raziskana. Tako je prikazano delo zdravnikov očeta in sina dr. Josipa in Feliksa Lebarja iz Križevcev pri Ljutomeru.

36
Grad Beltinci

Nekaj opreme je iz zapuščine dr. Kavklerja iz Ljutomera in dr. Škrileca iz Murske Sobote. Zanimiva je vitrina z razstavljenimi padarskimi kleščami za puljenje zob.

Profesor si ogleduje vse te razstavljene predmete in ob razstavljenih kleščah za puljenje zob ga kar malo zaskeli. Ogled zaključi v poročni dvorani, v kateri se odvijajo kulturne prireditve, srečanja in priložnostne razstave. Danes mu ni do družbe, kljub temu pa se za novo poglavje v svoji knjigi o gradovih in dvorcih v Pomurju nagradi s slastnimi dödoli, krompirjevimi žganci, ki jim Prekmurci rečejo tudi krumpluvi žganiki ali krumpšuvi žganiki. V bližnji gostilni mu staro tradicionalno jed obilno zabelijo s smetano. In profesorju je popolnoma vseeno, da je zunaj čez trideset stopinj. Dobro pač zmerom enako dobro tekne. Ni v njegovi navadi, da bi prisluškoval pomenkom pri sosednjih mizah, a ženski glas za njegovim hrbtom je tako strastno pripovedoval zgodbo o neuresničeni ljubezni med dvema, ki ju več ni, da je brez slabe vesti prisluhnil:

Zadnji lastnik beltinskega gradu in posestva je bil grof Avguštin Zichy. Ker so na gradu vedno imeli številne goste, je v Ižakovcih ob Muri dal zgraditi kopališče na peščenem

37
Grad Beltinci

otočku, na koncu murskega rokava. Domačini so ga imenovali »grofovska koupanca«. Kopališče je bilo lepo urejeno, imelo je senčno streho, odprto kuhinjo in kabine za preoblačenje. Z murskega brega so proti peščeni plitvini vodile stopnice v Muro.

Kmalu po koncu I. svetovne vojne se je grofica Marija Ifigenija vrnila v Beltince, da uredi posestvo, ki je bilo zaradi vojne precej uničeno. Sestra Anastazija se je poročila na Madžarsko, sestra Fedora je umrla, grof pa je ostal na Dunaju. Kot po čudežu sta grofovsko kopališče in okolica ostala nepoškodovana. Marija Ifigenija je bila za tiste čase že v zrelih letih (36), vendar so bili še vidni sledovi nekdanje lepote. Pogosto je jezdila s kobilo Nadino po posestvu in okolici. Kopališče so sicer uredili, vendar se nihče ni kopal in tudi gostov v teh nemirnih časih ni bilo.

Bilo je zgodnje poletje in grofica je jezdila proti kopališču. Naenkrat je onemela. Videla je s soncem obsijano golo

38
Grad Beltinci

golo moško postavo, na kateri se je lesketalo nešteto vodnih kapljic. Grofica je najprej pomislila na prikazen. Tiho se je približala postavi, vendar je kobila zahrzala, postava se je presenečeno obrnila in v naslednjem hipu izginila. Grofica je zaman preiskala področje, našla ni nikogar. Zamišljeno je odjezdila, vendar ji gola bleščeča se moška postava ni dala miru.

Tako dolgo se je vračala, dokler ni končno zalotila neznanca, ki je stal na peščini in jo prav nesramno gledal. Imel je kopalke, kakršne so si fantje ob Muri delali iz predpasnikov.

Grofica je bila ob pogledu na postavnega moža začarana. Povedal ji je, da se piše Peter Družin, da izhaja iz premožne družine, a je kot tretjerojenec reven kot cerkvena miš. Pred kratkim se je vrnil iz vojske, kjer je bil v ruskem ujetništvu.

In tako sta se pričela sestajati in razvila se je strastna ljubezen. Ker je bilo področje grofovskega kopališča precej samotno, sta ostala neopažena. Grofičina spletična Čačovičova Mariška pa je bila izredno prebrisana ženska. Opazila je, da je grofica nenavadno vesela, pogosto je

39
Grad Beltinci

igrala na klavir in pela. Opazila je tudi sumljive madeže na grofičinem perilu z njene vsakodnevne ježe. Zaskrbelo jo je za grofičino čast, zato je naročila lovcema in gozdarjema Kövešu in Czimerju, naj grofico zasledujeta. Ko sta spletični razkrila skrivnost, je ta od grofice zahtevala, da prekine ljubezensko razmerje, sicer bo o tem obvestila njeno sestro Anastazijo Grofica je naslednji dan odjezdila do kopališča in storila, kot je bilo zahtevano. Peter je odšel in nihče ga ni več videl. Ljudje, ki so izvedeli za zgodbo, so trdili, da se je od žalosti utopil v Muri, drugi pa so pravili, da je odšel na tuje, kjer je padel kot vojak. Grofica se je zaobljubila, da se nikdar ne bo poročila. Od tistega časa naprej so ljudje rekli temu področju Otok ljubezni.

40
Grad Beltinci

Viri:

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

ZTK Beltinci. Pridobljeno 14. 02. 2014 iz http://www.beltinci.net/Grad_Beltinci,594,0.html

dr. Nikolaj Szepessy, predsednik UO ZTK Beltinci

41
Grad Beltinci
44
Grad Beltinci


Otok ljubezni
Zavod za turizem in kulturo Beltinci na Otoku ljubezni organizira različne aktivnosti, ki so zanimive tako za izletnike, turiste kot tudi za naključne obiskovalce.

Büjraštvo – Büjraški muzej
Razstavljeni so predmeti in orodja, ki so jih uporabljali büjraši pri svojem delu.

Mlin in brod na reki Muri
Mlin v Ižakovcih je izdelan leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov na Muri. Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupno treh brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji.

46
Grad Beltinci


Župnijska cerkev sv. Ladislava
Ena najpomembnejših znamenitosti občine je še beltinska neobaročna cerkev sv. Ladislava iz l.1742 z grobnico rodbine grofov Zichy.

Mednarodni folklorni festival v Beltincih
Festival poteka zadnji vikend v mesecu juliju v organizaciji KUD Beltinci. V štirih dneh se zvrstijo nastopi številnih folklornih skupin, godcev, ljudskih pevcev iz domovine in tujine.

47
Grad Beltinci


ZAPRTO Vsak ponedeljek od decembra do februarja.

Predhodna najava
pon - pet:
08.00 - 16.00

 

ODPRTO
apr - sep:
10.00 - 18.00
mar, okt, nov:
10.00 - 16.00

Informacijski center Krajinskega parka Goričko
Grad 191, 9264 Grad
T: +386 (0)2 551 88 60
M: +386 (0)31 354 149
E: park.goricko@siol.net
I: www.park-goricko.org

48
Grad Grad

Grad Grad

Feri Gradnik na široko odpre okno in v kabinet butne vroč in suh zgodnjejunijski dan. Profesor nejevoljno pomisli, da vroča sobotna jutra niso znanilci umirjenega dneva. Opre se na okensko polico in s komolcem zadene debelo monografijo Slovenski gradovi, da ta najprej zahrešči, nato pa z glasnim ploskom pristane na tleh. »Znamenje,« zamrmra, »to mora biti znamenje. Moram na največji baročni grad na Slovenskem.« V brado si zamrmra: »Grad Grad.« Vroč dopoldan je, ko se pripelje čez mehke hribe na cesto Kruplivnik–Grad in najprej vidi Beli križ – kužno znamenje iz sredine 18. stoletja. Neprijetno ga spreleti, spomni se namreč, kako se je ohranila legenda o tem, da so dva meseca, kolikor je med Muro in Rabo kosila kuga, ljudje videvali v viteški plašč ogrnjenega jezdeca s koso na rami. Tisti, ki so upali zapustiti domove, so se ogrinjali v platna, namočena v žganje ali kis, da bi mu ubežali.

Na severovzhodu Goričkega v istoimenskem naselju na strmem griču iz bazaltnega tufa stoji grad Grad.

49
Grad Grad

Nekoč je to ozemlje spadalo pod madžarsko državo, ozemlje okrog gradu je vanjo vključil kralj Bela III., nato pa ga je v upravljanje leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru, ki danes šteje za središče zamejskega slovenskega Porabja. Arheološka izkopavanja dokazujejo obstoj gradu v 11. stoletju. Na posestvu, ki ga pisni viri leta 1208 omenjajo kot Lyndwo, naj bi grad stal že leta 1275. Grad je nosil različna imena: Fullyndua, superiori Lyndva, Felselindw … Po pripovedovanju naj bi grad začeli graditi pripadniki najslavnejšega evropskega vojaškega krščanskega cerkvenega reda – vitezi templjarji. Današnji obseg je dobil v 16. in 17. stoletju, v 18. in 19. stoletju pa je bil dozidan in prenovljen. V enem od stolpov gradu, ki so bili zgrajeni sredi 16. stoletja, je bil grajski kapeli leta 1751 dozidan zvonik (obnovljen v letu 2001), kar je bilo hkrati tudi sklepno dejanje barokizacije grajskega poslopja. Lastništvo gradu je prehajalo na različne lastnike: Kralj Andrej II. je posestvo podaril grofu Nikolaju Amadejcu iz Železnega, ta si je med svoje nazive zapisal tudi tistega, da je bil slavonski ban, po letu 1275 je posest prešla v last rodbine Amade. Med 1365 in 1685 oz. od 1333 do 1684, torej dobrih tristo let, je tukaj gospodovala rodbina Szechy,

50
Grad Grad

ki je v 16. stoletju vneto razširjala protestantizem, v času rodbinskega vladanja pa je nastal tudi gospoščinski urbar z opisom grajske stavbe. Po letu 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato rodbine Nádasdy, Szécheny in Szapáry. Med vojnama je bil lastnik gradu Geza Hartner, industrijalec iz Murske Sobote, v gradu pa so našle svoj prostor številne umetnine. V letu 1945 je v gradu bivala ruska Rdeča armada, ki je osvobodila Prekmurje in njej na čast in v spomin na Trgu zmage v Murski Soboti stoji 17 metrov visoki Spomenik zmage. Vojaki so grajsko pohištvo in opremo zamenjevali za žganje in druge prekmurske dobrote, za kurjavo pa so uporabili skorajda celotno grajsko knjižnico. Po koncu Druge svetovne vojne je bil grad v Jugoslaviji podržavljen. V prostorih so delovali posamezni uradi, v njih pa so bivale tudi družine.

Profesor z zanimanjem posluša razlago simpatične vodičke, v domišljiji pa si slika podobo gradu z utrjenimi,

51
Grad Grad

medsebojno povezanimi zidovi, od zunaj zavarovanimi z zemeljskim nasipom in dodatno stražo. Predstavlja si, kako so iz zgornjega stolpa obiskovalce opazovale stražarjeve oči. Prvotna srednjeveška podoba ostaja skrivnostna, kakor tudi predvidevanja, zakaj so tri nadstropja nad zemljo in tri pod njo, zakaj na fasadi ni prav nobenega arhitekturnega okrasja, kaj se je dogajalo v treh polkrožnih stolpih in ali je res, da so skozi dvonadstropne trakte po arkadnem hodniku, postavljenem na opečne masivne slope, drseli templjarji ter kdo vse je trpel v globokih ječah. In zakaj so templjarji sezidali tak grad; prav na tej točki in s 365-imi sobami? Težko verjame, da zgolj zato, da bi graščak lahko vsako noč spal v drugi sobi. In ali je res, da je en skriti predor vodil do kostnice sredi gozda, drugi pa v dolino, kjer so grajski imeli svoje posesti oz. marof? Vodička pa ga vrne v sedanjost:

Med letoma 1960 in 1990 je grad doživel usodo mnogih slovenskih dvorcev in gradov; bil je prepuščen propadanju. Od leta 1995 poteka obnova in k zbiranju državnih in evropskih sredstev je prispevala tudi ideja združitve obmejnih regij v območje varovane narave in v Park treh dežel Goričko-Raab-Őrség.

52
Grad Grad

Od leta 2003 sta v obnovljenih prostorih dobila svoj sedež Javni zavod Krajinski park Goričko in informacijsko središče za obiskovalce gradu ter parka Goričko-Raab-Őrség. Grad Grad je vključen v Zvezo evropskih parkov (Europarc federation) in iniciativo evropske Zelene vezi, katere cilj je povezati se z ljudmi, ki cenijo naravo in kulturno krajino ter sobivanje z rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki so se znašle na robu svojega preživetja. V pritličju so urejeni prostori z delavnicami rokodelskih obrti in dejavnosti.

Profesor Gradnik se vznemiri: »Delavnice? Torej bi lahko na gradu organiziral recimo naravoslovni dan?« Vodička prešerno prikima. Očitno profesor Gradnik še ni slišal za skrivnostne energetske točke.

Grad Grad ni zgolj doživetje njegove veličastne preteklosti, temveč je tudi kraj sprostitve in občutja najvišjih vrednot bivanja človeka. Obiskovalci lahko spoznajo, kako

53
Grad Grad

delujejo narava in njene energije, kaj pomeni bivati ob meji in z njo, na stičišču treh narodov, predvsem pa začutijo zdravje skozi gibanje telesa. V delavnicah domače obrti (kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, tkalstvo, zeliščarstvo, žganjekuha) obiskovalci spoznajo tradicionalno rabo naravnih virov in njihovo obdelavo z ročnimi spretnostmi mojstrov. V Viteški dvorani so na ogled občasne razstave, projekcija filma o Krajinskem parku Goričko in prireditve ob posebnih priložnostih. V Okroglem salonu se odvijajo posveti in srečanja domačih ter tujih strokovnjakov. V podzemlju pa skriva grad številne kleti. V eni od njih je možno okušati vrhunska vina, ki so bila pridelana in negovana v goričkih vinogradih in kleteh, v črni kuhinji in pokuševalnici pa po predhodnem naročilu domače jedi z goričkih turističnih kmetij. Še več informacij pa je moč pridobiti v informacijskem središču, ob tem pa tudi izdelke goričkih rokodelcev in obrtnikov. Najlepši in največji obnovljeni prostor v nadstropju palacija pa je namenjen tudi sklepanju civilnih porok.

Vodička profesorja ob zadnjem stavku pogleda globoko v oči, ta pa samo zamrmra: »Kaj pa legende? Ima grad tudi kakšne legende?« Vodička mu pomigne, naj ji sledi.

54
Grad Grad

Na grajskem dvorišču vrejo energije iz globine Zemlje, ki jih večina ljudi čuti kot toploto ali mravljince. Sredi dvorišča pa stoji vodnjak, označen s kamnom, in v njem naj bi bila še danes skrita krona.

Viri:

Kovač, K., K. (7. julij 2008). Grad: Med legendo in resničnostjo MMC RTV SLO. Pridobljeno 14. 02. 2014 iz http://www.rtvslo.si/tureavanture/podobe-slovenije/grad-med-legendo-in-resnicnostjo/201121.

Krajinski park GORIČKO. Pridobljeno 14. 02. 2014 iz http://www.parkgoricko.org/sl/informacije.asp?id_informacija=43&id_jezik=0&id_tip1=4&id_tip2=1&id_tip3=2

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

Stopar, I. (1991). Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

55
Grad Grad


Nuskova - Slatinski vrelec
V severovzhodnem delu Slovenije obstaja veliko izvirov mineralnih voda. Nuskovski slatinski se nahaja v okolici naselja Nuskova.

Kripta
V zaselku Kaniža pri Gradu stoji neoklasicistična grobnica grofov Szechy, imenovana Kripta.

Tromejnik
Na tromeji Slovenije, Avstrije in Madžarske v bližini Trdkove stoji piramidasti mejnik iz leta 1924.

60
Grad Grad


Frčkov mlin
Na Gornjih Slavečih 17 se nahaja nadstropni zidani mlin z valjčnim mehanizmom in mlinskim kamnom iz leta 1862.

61
Grad Grad

 

ZIMSKI ODPIRALNI ČAS (nov - mar)
pon - pet:
08.00 – 16.00
sob:
10.00 – 14.00

POLETNI ODPIRALNI ČAS (apr - okt)
pon - pet:
08.00 – 17.00
sob, ned, prazniki:
10.00 – 16.00

 

Galerija-Muzej Lendava
Banffyjev trg 1, 9220 Lendava
T: +386 (0)2 578 92 60
E: info@gml.si
I: www.gml.si

62
Grad Lendava

Grad Lendava

Profesor Feri Gradnik, ki si je zadal ambiciozen načrt, da čez poletje napiše monografijo o gradovih, danes nima prave volje. Pisanje ni tako enostavno, kot bi se utegnilo komu zazdeti. Morda pa mu samo manjka inspiracije. Poletna sapa v kabinet, do stropa založen s knjigami, nosi sladkoben vonj po pisanih rožah in še dobro, pomisli profesor, da sebe ne prišteva med romantike. Sicer bi utegnil pomisliti, da ga daje otožnost. Takšne misli hitro nadomesti z bolj znanstvenimi, kot je recimo o tem, kdaj in kje je bila na Slovenskem natisnjena prva knjiga. Speča muza navdihovalka, lenobno zleknjena v fotelju, se zdrzne in naslednji trenutek s profesorjem v rdečem kabriu že drvita na sam rob države, v dvojezično mesto Lendava.

Podatek o času gradnje dolnjelendavskega gradu se izgublja v mraku zgodovine. Zaenkrat zagotovo vemo le, da je v drugi polovici 12. stoletja na posestvih rodbine Hahót-Buzád (Hahold, poznejši dolnjelendavski Bánffyji) na območju zgodovinske Zalske županije stalo 19 utrdb, med

63
Grad Lendava

drugimi tudi dolnjelendavski grad. Doslej najstarejši odkriti pisni vir o Dolnji Lendavi je listina iz leta 1192, ki priča o lastništvu kraja Lindua rodbine Hahold, prva omemba dolnjelendavskega gradu pa sega v leto 1272. Že v prvi polovici 13. stoletja je postalo naselje gospodarsko središče dolnjelendavske veje rodbine Hahót-Buzád oz. dolnjelendavskih Bánffyjev. V 13. stoletju, po tatarskih pohodih in napadih češkega kralja Otokarja II., je moral István Hahót I. grad v celoti obnoviti.

Med 13. in 17. stoletjem je rodbina sodila med najbolj ugledne madžarske plemiške družine, ki je zasedala najvišje položaje v hierarhiji madžarske kraljevine. Njeni člani so bili večkrat imenovani za bana Slavonije in Hrvaške, najvišja čast pa je bila izkazana baronu Jánosu Bánffyju VI., ki je bil med letoma 1530 in 1534 palatin oz. podkralj Madžarske. Dolnjelendavska veja Bánffyjev velja za najpomembnejšo srednjeveško rodbino zgodovinske Zalske županije. Ime Bánffy izvira iz madžarske besedne zveze

64
Grad Lendava

»bán fia«, kar v prevodu pomeni »banov potomec, banov sin«. Samoumevno je, da je razvoj srednjeveške Dolnje Lendave povezan z rodbino dolnjelendavskih Bánffyjev. Madžarski kralj Ludvik I. je že leta 1366 podaril Dolnji Lendavi pravico do prirejanja državnega sejma. Od leta 1378 se Dolnja Lendava omenja kot opidum (trg), leta 1389 pa je poimenovana kot civitas (mesto).

Dolnja Lendava je ostala pomembno središče v regiji tudi v 15. stoletju, kar dokazuje dejstvo, da je med letoma 1441 in 1459 na gradu delovala kovnica denarja. Dolnjelendavski Bánffyji so bili vdani pristaši Matije Korvina, bolj znanega kot Kralj Matjaž. Grof Miklós Bánffy, ki ga je imel po besedah dvornega zgodovinarja Antonia Bonfinija Kralj Matjaž za brata, je vodil kraljevo delegacijo v Neapelj na dogovor o kraljevi poroki s princeso Beatrice. Ob prihodu na Madžarsko pa je kraljeva izvoljenka v spremstvu Erzsébet Szilágyi, matere Matije Korvina, prenočila tudi na dolnjelendavskem gradu. Nekaj let kasneje, in sicer

65
Grad Lendava

28. avgusta leta 1480, se je v mestu in utrdbi mudil tudi sam kralj.

V obdobju reformacije so tudi Bánffyji prestopili v protestantsko vero. Prevzem nove vere je imel za Dolnjo Lendavo pomembne kulturno-zgodovinske posledice. Dolnjelendavski Bánffyji so leta 1573 povabili na svoj dvor tiskarja Rudolfa Hoffhalterja, ki je tu med drugimi tiskovinami izdal tudi tri knjige protestantskega pridigarja in učitelja Györgya Kultsárja, napisane v madžarskem jeziku. Kultsárjeve knjige štejemo za prve tiskane knjige na ozemlju današnje Slovenije in zgodovinske Zalske županije.

Ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja je prisotnost Turkov na zahodu Madžarske pomenila stalno nevarnost tudi za dolnjelendavski grad in okolico. Po doslej znanih podatkih je bila najpomembnejša bitka leta l603, ko je okoli 800 vojakov in 500 domačinov branilo svoja življenja in imetja, svojo državo in Evropo pred zloglasnim sovražnikom. Ni nepomembno, da Turki dolnjelendavskega gradu niso nikoli zavzeli.

Na prihodnost in razvoj mesta je zelo neugodno vplivalo

66
Grad Lendava

izumrtje rodbine dolnjelendavskih Bánffyjev leta 1645. Dolnjelendavsko gospostvo, vključno z gradom, je po ženski veji podedovala rodbina Nádasdy, a jo je zaradi političnih sporov s habsburškim cesarjem leta 1671 izgubila. Leta 1690 se je do posesti dokopal Pál Esterházy, ki je v drugi polovici 18. stoletja dal v znak hvaležnosti do cesarja Leopolda dolnjelendavski grad prezidati v obliko črke L. Razgibano in funkcionalno obzidje s stolpi so v jugoslovanskem komunističnem obdobju leta 1947 porušili.

Viri pričajo, da je v Dolnji Lendavi že v 16. stoletju delovala šola. Šola je imela svoje prostore tudi v lendavskem gradu, in sicer med letoma 1872 in 1896 oziroma do izgradnje meščanske šole.

V grajskih sobanah je v vitrinah in z interaktivnimi mediji predstavljena sijajna zgodovina gradu, pa tudi duhovna in vojaška zgodovina širšega prostora. Zgodovina bi vendarle

67
Grad Lendava

morala biti učiteljica življenja, si zabrunda v brado, ko posluša razlago učenega kustosa:

Med obema svetovnima vojnama so grajske prostore uporabljali vojaki Kraljevine Jugoslavije, po drugi svetovni vojni pa je v njem ponovno delovala osnovna šola vse do leta 1968.

Leta 1947 je komunistična oblast porušila celotno grajsko obzidje dolnjelendavskega gradu, s čimer je povsem nestrokovno posegla tudi v statiko osrednjega objekta, opeke pa je namenila za izgradnjo v požaru uničenih hiš v Dobrovniku. V tem letu je ateistična oblast naročila tudi zazidavo freske Črne Matere Božje na stolpu lendavskega gradu, ki še vedno čaka za ponovno odkritje.

V Lendavi sta uradna jezika slovenščina in madžarščina in sobivanje sosednjih in sosedskih kultur je prostoru podelilo pridih svetovljanstva, ki se je izkazovalo skozi mnoge odlične stvaritve likovnih umetnikov, ideje drznih podjetnikov ali srčnost nogometnih navdušencev. Profesor je muzo navdihovalko komaj odtrgal od slik in skulptur, ki so razstavljene v gradu, saj v njem od leta 1973 deluje

68
Grad Lendava

javni zavod Galerija-Muzej Lendava in na ogled so zgodovinska, etnološka, umetnostnozgodovinska in likovna zbirka na približno 1000 m2. Ob koncu dneva mu je, še vedno užaljena, ker ni uspela vsega natančno pregledati, nekoliko vzvišeno zaželela: »Lahko noč, Feri Franc.«

Viri:

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

Stopar, I. (1991). Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Dr. Lendvai Kepe Zoltan, višji kustos Galerije-Muzeja Lendava

69
Grad Lendava
72
Grad Lendava


Sinagoga Lendava
Najpomembnejši arhitekturni spomenik lendavske židovske skupnosti.

Kapelica Sv. Trojice z mumijo Mihaela Hadika
V njej se nahaja naravno balzamirano truplo vojskovodje Mihaela Hadika.

Lendavske gorice
So slikovite gorice med Kobiljskim potokom, Krko in Ledavo, ki se raztezajo v dolžini 9 km od Dolge vasi do Pinc, na površini 489 ha.

74
Grad Lendava


Evangeličanska cerkev
V Lendavi najdemo zgodnje sledove reformacije, saj je bil Štefan Bánffy, gospodar lendavskega gradu in lendavskih posesti, pristaš te vere in jo je tudi sam prevzel.

Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva
Od leta 2007 je v stari meščanski hiši iz 20. stoletja na ogled Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva.

75
Grad Lendava

 

Grad ni odprt za obiskovalce.

Občina Ljutomer
Vrazova 1, 9240 Ljutomer
T: +386 (0)2 584 90 44
E: obcina.ljutomer@ljutomer.si

76
Grad Ljutomer

Grad Ljutomer

Julij počasi tone v avgust in profesor Feri Gradnik se vsako soboto zjutraj opomni, da čas ni njegov zaveznik. Da bi dokončal monografijo, bo moral do konca poletja trdo in disciplinirano delati. Pa bi pričel prej, mu na desno rame sede slaba vest in mu piha v uho. »Prej, prej, vedno bi lahko vse bilo prej, kadar postaja prepozno,« se namrgodi profesor. Slaba vest pa, očitno uživajoč v lastni nesramnosti, še z večjim veseljem zacvili: »Prej, prle, prle, prle …« Profesor zastriže z ušesi: »Od kdaj pa obvladaš prleščino?« Res je, da se je v Prlekiji kar nekaj stvari dogodilo prej kot drugje: posneti so bili prvi slovenski filmski zapisi, priredili so prve konjske dirke v Sloveniji in odprli prvo slovensko samopostrežno trgovino, recimo. In v moji monografiji bo srce Prlekije, Ljutomer ali Lotmerk po prleško.

Grad, ki sicer stoji nad vasjo Podgradje v bližini Ljutomera, naj bi bil zgrajen v dveh nadstropjih in sestavljen iz dveh stanovanjskih traktov. Ob jedro naj bi se naslanjal stolp.

77
Grad Ljutomer

Vischer je grad leta 1681 upodobil le še kot stanovanjsko jedro z zaprtim notranjim dvoriščem. Okoli leta 1200 se je po bojih z Madžari Mursko polje skoraj povsem izpraznilo in pričela se je kolonizacija. Najpomembnejše naselje je postal Ljutomer, saj je bil postavljen na stičišče antične tradicije in ugodne prometne lege. Prvič je Ljutomer kot Lutenwerde omenjen leta 1211, že leta 1147 naletimo na nemško obliko imena. Leta 1242 zasledimo zapis o središču velike posesti z 264-imi kmetijami, grad pa je zabeležen kot Luetenberch leta 1249. Iz tega časa je znano tudi ime viteza – Chunradus de Lvtenwerde s Hannaua pri Voitsbergu. Grad naj bi zgradili salzburški nadškofje za obrambo pred Ogri, upravljali pa so ga vitezi Ljutomerski. Leta 1246 je Friderik v bitki z Ogri padel, njegov rod Babenberžanov je izumrl, Ljutomer pa si je prilastil češki kralj Otokar II. Přemysl. Leta 1276 oz. 1277 so ga prevzeli Habsburžani, čeprav so ga še dalje upravljali gradiščani.

78
Grad Ljutomer

Leta 1360 so ga Habsburžani zastavili skupaj z gospoščino Hansu z Lasberga in gospodje Lasberški so ga posedovali do leta 1425, ko ga je v fevd od Habsburžanov dobil vitez Hans Schweinbeck. Tako sta se avstrijski vojvodi, brata Ernest in Friderik, dvornemu maršalu zahvalila za njegovo zvestobo. Rodbina Schweinbeckov si ga je lastila do leta 1498, grad je vmes zopet postal cesarski. Istega leta ga je cesar podelil Jerneju Perneškemu, grad je čez čas zopet prešel v roke Schweinbeckovih potomcev, upravljali pa so ga razni cesarski oskrbniki. Leta 1542 je imela gospoščina v lasti tržane in 196 podložnikov. Posest se je nato vedno bolj drobila in na zač. 17. stoletja je grad posedoval tudi hrvaški plemič s Trakoščana Peter Draškovič. Med letoma 1686 in 1719 so ga pridobili braneški baroni Mauerburgi, ki pa so ga opustili in grad se je že v 18. stoletju spremenil v razvalino. Ko se je 9. avgusta 1868 v Ljutomeru na prvem slovenskem taboru zbralo 7000 ljudi, je bil grad že devet let porušen.

79
Grad Ljutomer

Tabore so pričeli organizirati mladoslovenci, zbrani okrog časnika Slovenski narod, z namenom izražanja podpore jezikovni enakopravnosti (uradni jezik je bila nemščina) in izražanja zahteve po združitvi vseh Slovencev – Zedinjeni Sloveniji. Na mestu, s katerega so odstranili grajske razvaline, so postavili gosposko hišo. Vzidana letnica 1860 izpričuje leto njene gradnje. V njej je okoli leta 1900 bivala grofica Lucia de Codroipo, pred drugo svetovno vojno pa je bila hiša v lasti rodbine Varda.

Ker danes v grajski stavbi domujejo čisto običajni ljudje, profesor ne more pokukati v njegovo notranjost ali pobrskati po ruševinah, zato se nameni na hipodrom. Od 18. stoletja je konjereja pomembna panoga in v Ljutomeru stoji tudi najstarejša konjska skulptura v Sloveniji. Enorogi konj pa je tudi glavna figura v ljutomerskem grbu iz 15. stoletja (srebrni ščit, v katerem je dirkajoči enorogi konj). Profesor dan zaključi ob kozarcu ljutomerčana, ki mu ga brhka prleška kelnarca postreže kot špricar, torej s slatino, ki v panonski pokrajini izdatno brbota pod zemljo.

80
Grad Ljutomer

Viri:

Gradovi v Sloveniji. Pridobljeno 17. 02. 2014 iz http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/pomurje/
l-5/ljutomer.php

Pataky, N. (23. oktober 2012). Ljutomer – prestolnica Prlekije Dnevnik. Pridobljeno 17. 02. 2014 iz http://www.dnevnik.si/magazin/prosti-cas/1042469143

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

Stopar, I. (1991). Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Taborsko gibanje na Slovenskem. Ljubljana, Ljutomer, 1981. Pridobljeno 17. 02. 2014 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Taborsko_gibanje

81
Grad Ljutomer
84
Grad Ljutomer


Krajinski park Ljutomerski ribniki – Jeruzalemske gorice
Po najbolj znanem vinorodnem delu Prlekije se vije Jeruzalemska vinska turistična cesta, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.

Kmečki muzej Pristava
Pripoveduje zgodbo Pristave in šestih generacij družine Pavličič skozi s številnimi muzealijami opremljeno kmečko kuhinjo, kmečko sobo in skedenj.

Lončarstvo Žuman Ljutomer
Tradicija izdelovanja lončenih izdelkov v družini Žuman se je prenesla na že peto generacijo, ki ohranja in nadaljuje lončarsko dediščino.

Park 1. Slovenskega tabora
Mestni park v Ljutomeru je ostanek nekdanjih obsežnih hrastovo-gabrovih gozdov ob reki Ščavnici. Tu se je odvil 1. slovenski tabor, s katerim se je začelo gibanje za združitev vseh Slovencev.

86
Grad Ljutomer


Mesto Ljutomer s trgi - Miklošičev trg, Stari trg in Glavni trg z mestno hišo in muzejem
Ljutomer ali »LOTMERK«, se kot naselje omenja že leta 242, trg pa je postal leta 1265. Znan je predvsem po 1. slovenskem taboru (1868), po 1. slovenskih kasaških dirkah (1874), po 1. slovenskih filmskih zapisih, ki jih je naredil dr. Karol Grossmann (1905), 1. samopostrežni trgovini v nekdanji Jugoslaviji ter odličnem vinu.

Muzej ljutomerski kasač in hipodrom
Društvo za dirkanje s kobilami v kasu iz Ljutomera je bilo ustanovljeno leta 1875 in je bilo drugo tovrstno društvo v Evropi. Še danes se v Ljutomeru odvijajo številne pomembne kasaške dirke.

87
Grad Ljutomer

 

 

Grad je v ruševinah.

Občina Moravske Toplice
Kranjčeva ulica 3, 9226 Moravske Toplice
T: +386 (0)2 538 15 00
E: obcina@moravske-toplice.si
I: www.moravske-toplice.si

88
Graščina Matzenau Prosenjakovci

Graščina Matzenau Prosenjakovci

Po dolgem času dežuje. Bolj poletno prši, če smo natančni, a ravno preveč, da bi profesor Feri Gradnik odprl streho svojega rdečega kabria in se odpeljal med gradove. Pod kožo mu leze nekakšna otožnost. »Vse je tako minljivo,« zavzdihne. »Niti gradovi niso večni.« In se spomni na dvojezično vas Prosenjakovci/Pártosfalva vzdolž madžarsko-slovenske meje. V njej otožno domujeta eden od kulturno-arhitekturnih biserov Prekmurja – dvorec Matzenau in njegov park ter upata na čudežnega rešitelja, da ju prebudi iz dolgega spanja. V tem dvorcu je bila po 1. svetovni vojni podpisana pogodba o mejni črti med Madžarsko in Prekmurjem.

Enonadstropni dvorec oz. grad je bil v zemljiško knjigo vpisan leta 1876, zgrajen pa domnevno na začetku 19. stoletja.

89
Graščina Matzenau Prosenjakovci

Stavba je razkošno grajena v neoklasicističnem slogu kot letno in lovsko bivališče. Gradnjo so po vsej verjetnosti opravili italijanski stavbeniki, kar na sredini med stebri dokazujejo levi, simbol Benetk. Neoklasicistične elemente, ki oživljajo antične oblike, na dvorcu predstavljajo dokaj dobro ohranjeno pročelje pred vhodom in ob oknih oblikovani polstebri v jonskem slogu. Dodelan slog neoklasicizma motita le kovinska balkonska ograja in kovinska balkonska podpornika, ki po stilu spadata v novejše obdobje, čeprav ni znakov, da bi šlo za poznejše dodatke. Nad glavnim vhodom, točneje nad balkonskimi okni in vrati, sta v sredini dva dobro ohranjena grba, pred vhodom pa trije štirioglati, obokani stebri.

Zapisi o dvorcu segajo samo do leta 1866, zato je težko doreči, kdaj točno je bil zgrajen oz. kdo ga je dal zgraditi. Med letoma 1866 in 1900 je dvorec menjal kar sedem lastnikov (Olga Wrede, Jožef Wrede, Vilmos Boschan

90
Graščina Matzenau Prosenjakovci

in njegova žena, Jožef Lenner, banka Budapesti bankegyület, Henrik, Vilmos in Gyula Pick, Ferenc Egger, Dénes Craigher), dokler ga ni naposled odkupil Carl von Matzenau, češki Nemec, ki se je leta 1900 s svojo družino na priporočilo zdravnikov zaradi ženine bolezni preselil iz Mikulova na Češkem v Prosenjakovce in ostal v dvorcu do svoje smrti.

V preteklosti je dvorec Matzenau obdajal čudovit, urejen park z orjaškimi drevesi, s fontano in klopco za posedanje. Celotno zemljišče naj bi obsegalo 150 hektarjev. Park je bil skupaj z dvorcem po letu 1945 zanemarjen in se je povsem zarasel. Danes v parku rastejo nekatere vrste dreves, ki so po Goričkem zelo razširjene, nekaj pa je tudi takih, ki so v teh krajih še danes redkost. V okviru gozdne učne poti so bile v parku postavljene informativne table, ki vsebujejo osnovne informacije in slikovno gradivo o naslednjih vrstah dreves: bukev, beli gaber, divja češnja, divji kostanj, rdeči

91
Graščina Matzenau Prosenjakovci

bor, bršljan, hrast dob, navadna smreka, platana in pravi kostanj.

»Kdo je človek, ki se iz velikega sveta preseli v majhno vas na obrobju države in v njej povsem srečno biva?« skozi tančico spomina za več podatki tipa profesor Gradnik.

Carl von Matzenau se je z družino v Prosenjakovce priselil iz Češke. Razlog za selitev v majhno vas ob slovensko-madžarski meji je bila bolehnost soproge. Po činu je bil polkovnik, opravljal pa je funkcije izrednega poslanca in ministrskega veleposlanika, kot avstrijski konzul je služboval v Vatikanu, Peruju, Liberiji in Rusiji. Izdal je tudi dve knjigi, o Nikaragvi in Boliviji. Za svoje delo je prejel plemiški naziv. Bil je poseben človek in je ljudem ostal v spominu bodisi zaradi svoje plemiške drže bodisi zaradi vojaških in diplomatskih zgodb, ki jih je pripovedoval domačinom. Graščina je bila polna zbirk orožja, starinskega pohištva, lovskih trofej in nagačenih živali, slik, orientalskih predmetov … prodal pa naj bi tudi izjemno dragoceno zbirko znamk in izkupiček namenil nakupu graščine. Po smrti obeh zakoncev so se dediči pravdali za premoženje, ruska vojska pa je spomladi leta 1945 graščino zasedla in

92
Graščina Matzenau Prosenjakovci

jo močno okrnila oz. razdejala ter uničila notranjost. Nato je bila graščina nekaj let še poseljena, leta 1985 pa je je bilo pol že porušene.

Viri:

Kuzmič, F. (1. avgust 1985): Ruševina v Prosenjakovcih. Vestnik.

Kuzmič, F. (2007): Učna pot »Graščina Matzenau«. Murska Sobota.: Pokrajinski muzej Murska Sobota.

Stopar, I. (1991). Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

Stopar, I. (1991). Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Štefanec, F. (7. maj 1998): Gradovi na slovenskem severovzhodu. Vestnik.

Zavod za gozdove Slovenije, OE M. Sobota, Arhiv TIC Moravske Toplice.

93
Graščina Matzenau Prosenjakovci
94
Graščina Matzenau Prosenjakovci
96
Graščina Matzenau Prosenjakovci


Park ob dvorcu Matzenau
V Prosenjakovcih se v mogočnem parku skrivajo ruševine neoklasicističnega dvorca z začetka 19. stoletja

Termalna voda v Moravskih Toplicah
Termalna voda zdravi in osveži telo, izbrani wellness programi pa kot balzam božajo vašega duha.

Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina - Plečnikova cerkev
Bogojanska cerkev (1924–1927) arhitekta Jožeta Plečnika sodi med najmodernejše cerkvene stavbe v Evropi, vrhunska arhitektura pa dovršeno povezuje staro z novim.

98
Graščina Matzenau Prosenjakovci


Muzej na prostem, Lončarska vas, Filovci
Ogledate si lahko dva kulturna spomenika, avtohtone panonske cimprače, Lončarjevo hišo in Hišo kulinarike.

Medičarska obrt, Ratkovci
Posladkajte se s pravimi prekmurskimi medenjaki, spoznajte umetnost njihove izdelave in se pustite zapeljati njihovi mehkobi.

99
Graščina Matzenau Prosenjakovci
100
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)

Branik v Vasváru (sl. Vašvar)

Profesor Feri Gradnik je ravnokar končal s pranjem avtomobila in rdeči kabrio se svež in bleščeč važi na dvorišču. Profesor sede na železno klop pred hišo in globoko vdihne. Tega ne gre izreči na glas, a moški ob pogledu na spoliran kup železja res lahko občuti določeno zadovoljstvo. Njegov ded je bil kovač in klopco, na kateri sedi, mu je podaril ob vselitvi. Profesor, ki ne verjame v naključja, zdaj tudi natančno ve, na katero grajsko destinacijo ga bo njegov jekleni konjiček odpeljal danes po kosilu.

Vasvár upravno spada v podregijo Vasvári v Železni županiji, Avstrijci mesto imenujejo Eisenburg, Slovenci Železnograd, latinsko pa se je imenovalo Castrum Ferrum. Vasvár je madžarsko mesto, v katerem obiskovalci uživajo tako ob kulturnih kot ob naravnih znamenitostih. Nastal je na podlagi nekdanjega rimskega kastruma, ki je lahko imel

101
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)

obrambni pomen. Ime je dobil po majhnih topilnicah železa okoli vasi (»Vas« v madžarskem jeziku pomeni železo) in po gradu iz obdobja Arpada. Prve omembe Vasvára v zgodnjem 12. stoletju omenjajo njegov obstoj že v 9. stoletju. Kralj Béla IV. je v Vasvár leta 1241 povabil dominikance (red je mesto zapustil leta 1557 in se ponovno vrnil leta 1684). Mesto je imelo grad, mestne pravice pa je pridobilo leta 1279. Katoliška cerkev je bila zgrajena v 13. stoletju, v gotskem in baročnem stilu pa prenovljena v 15. stoletju. Vasvár je do leta 1578 veljal za sedež okrožja, nato pa se je le-ta zaradi turških groženj preselil v Szombathely. Mesto je bilo nekaj časa prav tako sedež škofije. Od ustanovitve do leta 1578 je bil Vasvár sedež Železne županije in eno najpomembnejših središč zahodne prekodonavske regije. Turška invazija je mesto popolnoma uničila, v 18. stoletju pa se je vloga mesta ponovno okrepila. V 19. stoletju je postal Vasvár eno najpomembnejših mest v županiji in je imel tudi sinagogo

102
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)

(1878). Status mesta mu je ponovno pripadel leta 1986.

Profesor ima na domača vhodna vrata pritrjeno železno mrežo, ki nepovabljenim preprečuje vstop. Mesto Vasvár pa je iz enakih razlogov gradilo zid.

Branik Vasvára je del nekdanjega mejnega obrambnega sistema, ki se je pričel v Grabenbergu, zahodno od planine Kisköves, in meri 8 kilometrov ter na določenih metrih dosega nekaj metrov višine, viden pa je vse do meje Hegyhátszentpétra. Prometna žila (»strata Ungarorum« oz. »pot Madžarov«) je po vsej verjetnosti izvirala že iz rimskih časov, a so jo intenzivno pričeli uporabljati šele Madžari, ki so po njej prišli do Italije, o čemer pričajo arheološki dokazi. Po koncu osvajanj je tudi ta prometna žila potrebovala obrambo. Najbolj ohranjeno obzidje, ki je imelo vlogo trdnjave, je v Vasváru in zaseda pomembno mesto v zgodovini. Železna vrata kot rekonstrukcija iz 10. oz. 11. stoletja stojijo na robu mesta in so del učne poti in prostora za počitek. To pot naj bi uporabljali še leta 1956. Rekonstruirani del, znan tudi kot Železna vrata, je zanimiv arhitekturni spomenik. Videti je mogoče tudi del trgovske poti, vojaške poti in naravoslovne učne poti. Varstveni

103
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)

sistem je bil grajen predvsem po bitki pri Augsburgu in je obsegal Zahodno Prekodonavje, poplavna področja Fertő, Rábca in Rába ter močvirji Zala in Kis-balaton.

Če ne bi bilo vojn, ne bi bilo treba sklepati mirovnih sporazumov, razmišlja profesor, ko ob Železnih vratih odvije sendvič s sirom in kumaricami. A potem nikoli nihče ne bi slišal za vašvarski mir.

Vašvarski mir je bil sklenjen po monoštrski bitki leta 1664 med Habsburško monarhijo in turškim cesarstvom. Habsburška vojska je ob sodelovanju nemških, francoskih, madžarskih in tudi hrvaških vojakov težko porazila vojsko velikega vezirja (1. 8. 1664). Toda Habsburžani s cesarjem Leopoldom I. na čelu zmage niso izkoristili, temveč so že devet dni kasneje v Vasváru sklenili mir, s katerim so Turki med drugim dobili osvojene kraje na Madžarskem. Slednje in pa predhodno obleganje ter zrušitev trdnjave Novi Zrin je vodilo do nezadovoljstva madžarskih in hrvaških plemičev

104
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)

ter je bilo tudi povod za njihovo kasnejšo zaroto proti strahopetnemu cesarju.

Profesor Gradnik si je ob koncu premišljevanja o vojni zaželel znova vzpostaviti ravnovesje duha, zato si je šel ogledat enega najstarejših samostanov na Madžarskem, ki pripada dominikancem, in nedavno obnovljeni muzej Zmajev stolp, za katerega je vedel, da so v njem razstavljena tudi dela madžarskega kiparja Richárda Töröka.

Viri:

Peace of Vasvar, pridobljeno 22. 2. 2015 iz http://en.wikipedia.org/wiki/Peace_of_Vasv%C3%A1r

105
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)
106
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)
108
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)


Hiša miru (Békeház) je ena izmed reprezentativnih stavb mesta Vasvár, obenem pa predstavlja tudi pomemben kulturno-zgodovinski spomenik. Ogled stavbe je možen čez celo leto brez vstopnine.

Čolnarsko jezero, Kačji kralj (Csónakázó-tó, Kigyókirály)
Čolnarsko jezero se nahaja v bližini prabukovega gozda v Szentkútu, namenjeno pa je predvsem ribičem ter sprehajalcem in nudi prijetne možnosti za sprostitev. Tukaj stoji tudi Kačji kralj, kiparska stvaritev naivnega kiparja Imreja Szántója. Kačji kralj, kot pravi bajka, vsako silvestrovo ob polnoči na površje jezera prinese ključe železnega gradu, ki je potopljen v jezeru brez dna (Fenektelen tó). Tisti, ki bo Kačjemu kralju uspel odvzeti ključe, bo grad osvobodil prekletstva.

110
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)


Razgledna točka (Kilátó)
Nekoč je bil to spomenik osvoboditve, nakar so ga s pomočjo prispevkov prebivalcev mesta spremenili v razgledni stolp. Z vrha stolpa lahko občudujemo izjemno panoramo, v lepem vremenu pa se s te točke vidijo tudi Alpe in reka Raba.

Szentkút Kft. (Sveti studenec d.o.o. ) in samouprava Vasvára vam priporočata obisk vasvárskega kopališča.

111
Branik v Vasváru (sl. Vašvar)
112
Grad Batthyány v Körmendu

Grad Batthyány v Körmendu

Profesor Feri Gradnik sname očala z velikimi temnimi okvirji, si pomane oči in pred odprtim oknom globoko vdihne sladkoben vonj vrtnice plezalke, ki se razrašča po fasadi. Polovico noči je prebedel ob pisanju knjige, sobotni dopoldan pa je kot nalašč za izlet na grad. Zdaj je že jasno, da čaka samo še na znak, katerega naj izbere tokrat. V zamočvirjenem svetu čez cesto opazi premikanje. Lahko bi bile čaplje. Ali pa so to nemara štorklje? Si je močvirska deklica prišla oprat lase? Morda pa samo slabo vidi in bo moral zamenjati očala. In tedaj se mu posveti, katera je njegova naslednja grajska destinacija!

Körmend leži v osrednjem delu Železne županije v bližini sotočja reke Rabe in Pinke. Zaradi prehoda čez reko Rabo in cestnih povezav je bila okolica mesta pomembna že v času Rimljanov. Po naselitvi je postal Körmend poleg Vasvára najpomembnejši poseljeni kraj v Železni županiji.

113
Grad Batthyány v Körmendu

Prva srednjeveška naselbina je nastala zaradi prehoda čez reko v smeri sever–jug na pobočju griča na levem bregu Rabe. V listini iz leta 1238 je prvič omenjena Villa Curmend terra regis oz. vas Körmend, ki je takrat spadala pod kraljevo oblast. Po pohodih Tatarov je kralj Béla IV. leta 1244 naselju podelil privilegije mesta.

Ime Batthyány je že skoraj 400 let tesno povezano z zgodovino Körmenda. Grad je v toku stoletij postal eden najpomembnejših dvorcev v deželi, obnovljen je v baročno klasičnem slogu. O stavbi, ki je stala v severovzhodnem delu mesta in velja za predhodnico današnjega gradu, obstajajo podatki le iz leta 1459. V listinah je omenjen kot »Castellum«, dvor. Srednjeveški pomen te besede je bil plemiška kurija, ki je bila zgrajena kot grad in so jo obdajali vodni jarek ter visoki zidovi. Domneva se, da ga je zgradila družina Szécsényi, ki je imela takrat v posesti mesto Körmend. Gradbeniška slika je neznana, iz srednjega veka nimamo niti opisa niti orisa. Mesto in renesančni grad sta

114
Grad Batthyány v Körmendu

v 15. in 16. stoletju pogosto zamenjala lastnika: Bertold Ellerbach, kasneje Tamás Bakócz, nato pa so ju posedovali člani družine Erdődy. Ko so se približali Turki, je postal dvor lastnina družine Batthyány. Gradbeno so ga spremenili najprej leta 1610, kasneje pa še leta 1650.

Na podlagi prvega ohranjenega tlorisa mesta iz leta 1667 je stal grad na nizkem otoku v poplavnem področju reke Rabe, obdajal pa ga je širok vodni jarek. V jarku na zahodni strani je bil pred vrati umetni otoček, na katerem je stal dvonadstropni stolp. Pot iz mesta v grajski dvorec je vodila čez dvojni vodni jarek, lesene mostove in po zunanjem stolpu, ki je bil zgrajen med jarki. Verjetno je bil v tem stolpu prvi dvižni most, pred stolpom z vrati pa drugi.

Po izgonu Turkov je postal grad v Körmendu nepotreben in dunajski vojni svet je 26. januarja 1702 izdal zapoved za rušenje. Lastnik Ádám Batthány II. je uspel grad rešiti.

Gradnja baročnega aristokratskega dvora je povezana s kanclerjem, kasnejšim palatinom, Lajosem Batthyányjem. Stavbo, ki je imela dotlej obrambno funkcijo, so morali pregraditi tako, da je ustrezala novemu življenjskemu slogu.

115
Grad Batthyány v Körmendu

Namesto vodnega jarka jo je obdajal odprti park. Načrtoval ga je Italijan Donato Felice de Allio, pomembni predstavnik avstrijskega baroka v prvi polovici 18. stoletja.

Gradnja se je začela z rušitvijo vratnega stolpa in z zamašitvijo vodnih jarkov. Nato so dogradili novo nadstropje in glavno fasado uredili na južni strani. Na sredini so stala glavna vrata, za njimi pa nov hišni izhod, ki se je nadaljeval v severni trakt. V notranjem dvoru so porušili arkadni hodnik, namesto njega so zgradili hodnike, ki so bili osvetljeni skozi okna. Na vzhodni strani je bila zgrajena t. i. Sala Terrena. Južno stran so v velikem delu zavzeli hišni izhod in okrasno stopnišče. V drugem nadstropju so bile reprezentativne dvorane, okrašene z oljnimi slikami, pohištvom, starinami in orožjem. Sledile so sprejemnice in sobe za bivanje.

Pred glavno stavbo so stale stranske stavbe, na zahodni strani je bil prostor za dvorske kočije.

116
Grad Batthyány v Körmendu

V dvoetažnih stavbah na južni strani je bila zahodna jahalnica. Stavba na vzhodu je imela več funkcij. V pritličju je bila večja Sala Terrena, ki je bila bogato okrašena s slikami. Manjša dvorana nad njo je bila namenjena svečanim dogodkom. V drugem nadstropju sta bila arhiv in knjižnica.

Konec 19. stoletja, v času Ödöna Batthyányja, so stavbe dobile rumeno barvo. Po smrti Ödöna je podedoval knežji naziv in fidejkomis zdravnik za očesne bolezni dr. László Batthány, ki je bil grofovskega rodu. Leta 1945 je bil László II. Batthyány - Stratmann prisiljen zapustiti dvor v Körmendu, ki je bil last njegovih prednikov več kot 340 let. Dvor je zasedla ruska vojska. V stavbi so uredili vojašnico, balkon pa so porušili s tanki. Ko so leta 1957 ruski vojaki zapustili dvor, je bila notranja dekoracija še ohranjena, vendar pa je izginila oprema.

V avli gradu se obiskovalci na interaktiven način lahko seznanijo z zgodovino gradu, razstavljene slike na stopnišču pa pripovedujejo zgodbe življenj njegovih prebivalcev. Stalna razstava o družini Batthyány je na ogled v slavnostni dvorani dvora. Od leta 2003, ko so dr. Lászla Batthyányja -

117
Grad Batthyány v Körmendu

Strattmanna posvetili za blaženega, je muzej v Körmendu pripravil kar nekaj večjih razstav, vezanih na življenje in delo družine Batthyány. Na razstavi z naslovom Dediščina generacij pa so predstavljeni Körmend z okolico, arheološke najdbe, zgodovina cehov ter kulturni spomeniki meščanov na prelomu 19. in 20. stoletja. V preddverju kapelice Batthyány so predstavljeni rezultati arheoloških raziskav oziroma načrti stavbe, v kapeli pa so organizirane začasne razstave.

Profesor Gradnik je zapiske o videnem in doživetem urejal pod krošnjo zgodovinske platane in to se mu je zdelo nadvse imenitno. Drevesa v starih parkih so namreč sijajni pripovedovalci zgodb.

Grajski vrt v Körmendu je prvič omenjen leta 1620. Družina Batthyány ga je med letoma 1720 in 1799 povečala in oblikovala v francoski park Železne županije. V zadnjih letih 18. stoletja so zasajali sorte eksotičnih dreves in

118
Grad Batthyány v Körmendu

grmovja. Park, ki ima danes več kot 70 vrst drevja in grmičevja, je od leta 1958 pod naravovarstveno zaščito. Najbolj znano drevo parka je platana z javorjevimi listi, ki je stara okoli 200 let. V parku pa je razstavljenih tudi več umetniških del.

Profesor Gradnik je obisk mesta zaključil še z ogledom poznobaročne cerkve iz leta 1788. Na Madžarskem sta dve obnovljeni cerkvi, ki imata notranje stene poslikane s freskami, in ena od teh je v Körmendu.

Viri:

Körmend. Pridobljeno 22. 2. 2015 iz http://www.24cities.eu/si/7-varos/staedte/koermend.

119
Grad Batthyány v Körmendu
120
Grad Batthyány v Körmendu
122
Grad Batthyány v Körmendu


Prva pisna omemba graščinskega parka Kastély park v Körmendu je iz leta 1620. Med leti 1720 in 1799 je bil to edini francoski park Železne županije, na prostoru katerega je danes mogoče najti že več kot 70 vrst dreves in grmov.

124
Grad Batthyány v Körmendu

 

Grad ni odprt za obiskovalce.

Alkotó Otthon
(Sennyey, Bezerédj, Békássy kastély)
9766 Zsennye, Szabadság tér 3.
T: +36 94 / 379-017
I: www.zsennye.hu

126
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye

Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye

Ko profesor Feri Gradnik na lenoben nedeljski popoldan pregleduje materiale za knjigo o gradovih v Pomurju in v Žalski županiji, se mu utrne briljantna ideja. V glavi je zgodovinar, po srcu pa pedagog, zato ve, kako zelo pomembna je pravilna motivacija. Ker pa je smrtno resno prepričan, da ničesar v življenju ne gre jemati preveč resno, prikima svojemu zadnjemu umotvoru in kotički ustnic se mu nagajivo zavihajo navzgor. Vse gradove doslej je lepo popisal, kaj če bi enemu dovolil, da se popiše sam oz. s pomočjo bližnjih in daljnih naslednikov vseh, ki so stopali skozi njegovo zgodovino? Kaj bi se torej zgodilo, če bi za grad Sennyey-Bezerédj-Békássy v kraju Zsennye odprl, recimo, poseben e-poštni naslov? Vedel je, da je Zsennye vas na Madžarskem, ki upravno spada v podregijo Szombathelyi Županije Tolna; da prvi podatki o gradu

127
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye

obstajajo že iz leta 1183. Sosednja vas, Geregye, je dobila ime po Pálu Geregyu, vodji templjarjev. Ti so pomagali pobegniti Beli IV. iz bitke v Muhi in kralj je za nagrado po županijah Sopron, Zala in Železna županija poklonil svojim borcem hiše. Na podlagi ustnega izročila od tod izvirajo tudi začetki gradu. Zanimivo se mu je zdelo tudi, da pratloris kaže obliko križa. Med pohajkovanjem po okolišu je uspel izvedeti tudi, da je danes za obiskovalce zgradba urejena kot hiša ustvarjalnosti, ki lahko naenkrat sprejme do 40 oseb in da sta park in grad pod okoljevarstveno zaščito od leta 1955. Tukaj se je njegova bera podatkov skoraj zaključila, zato pa …

Ja, tako bo storil. Ljudi bo pozval, da njegovo védenje dopolnijo z zgodovinskimi podatki ter anekdotami, kot je recimo ta, da je bil eden od lastnikov gradu tudi Károlly Sennyei, ki je bil strasten kvartopirec in je sovražil življenje na vasi, saj je hrepenel po zabavi. Morda bo dobil celo vtise o znamenitem druženju arhitektov in oblikovalcev na

128
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye

vsakoletnem Zsennye Workshopu, ki je bil prvi mednarodni oblikovalski workshop v vzhodnem bloku in poteka od leta 1978, teme pa so zmerom povezane s trajnostnim in družbeno odgovornim oblikovanjem.

Tako, pa ga ima. E-poštni naslov za vse, ki bi mu želeli pomagati zbrati več informacij o gradu v Zsennyu na Madžarskem: info@pannon-castles.eu

Viri:

Sárvár. Pridobljeno 23. 2. 2015 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/S%C3%A1rv%C3%A1r

129
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye
130
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye
131
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye
132
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye
133
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye


Ustvarjalni dom in nekdanja graščina
Po II. svetovni vojni je bila graščina dolgo oropana, uničena in porušena, leta 1953 pa jo je prevzelo Združenje madžarskih državnih likovnih umetnikov, ki so jo spremenili v ustvarjalno hišo, danes v lasti Madžarske ustvarjalno-umetniške državne fundacije, ki se uporablja predvsem v namene umetniških in ustvarjalnih taborov, umetniškega izobraževanja, konferenc ter za oddih umetnikov in njihovih družin.

134
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye
135
Dvor Sennyey-Bezerédj-Békássy, Zsennye

 

V gradu je sedaj urejen hotel.

Grad Hotel Sibrik
Rákóczi F. u. 1. 9727 Bozsok
T: +36-1 225-3384, +36-1 225-3385
I: www.bozsok.hu

136
Grad Sibrik, Bozsok

Grad Sibrik, Bozsok

Profesor Feri Gradnik odpre prenosni računalnik in se zazre v prazen zaslon. Tako kot že nekaj sobot zapored tudi tokrat čaka na znak iz vesolja, ki bi ga usmeril v današnje delo. Njegova knjiga o gradovih počasi, a lepo nastaja. Kmalu bo konec počitnic in za pisanje ne bo več časa. Še preden položi prste na tipkovnico, čez salonsko palmo, ki jo ima tik ob oknu, zaplavajo drobni glasovi, ki izštevajo: »Križ kraž, Kralj Matjaž …« Profesor se zdrzne: »Mar ni nekoč Bozsoka, v katerem je grad Sibrik, obiskal prav ta legendarni kralj?«

Bozsok je majhna vas in leži ob vznožju alpskega pogorja na avstrijsko-madžarski meji. Upravno spada v podregijo Kőszegi Železne županije. Prve omembe vasi datirajo v leto 1277 oz. 1279, ko je naselje omenjeno kot Villa Bosuk. Tukaj so živeli Ilirci, Panonci, Kelti, Slovani, Huni in Avari. Leta 1238 zasledimo prvo omembo mesta, ki je imelo 12.000 prebivalcev in je stalo na stičišču več ključnih poti. Bozsok je bil v lasti družin Kőszegi, Garai in Sibrik.

137
Grad Sibrik, Bozsok

Ozemlje je pripadalo gradu sv. Vida, ki je spadal pod oblast družine Németújváry. Družina je naselje kasneje priključila Rohoncu in ga upravljala do 15. stoletja. Leta 1405 je prešlo pod oblast družine Garai. Leta 1445 je Frederik III. zavzel vas. Kralj Matjaž pa jo je podelil svojemu zvestemu privržencu – Pétru Tárnoku, ki ga je kasneje predal Jánosu Bornemisszi. Po njegovi smrti je vas prešla v lastništvo družine Sibrik kot kraljevo darilo, lastila pa si ga je tudi družina Batthyány, ki pa je lahko kupila le del vasi in eno od palač (med letoma 1616 in 1617).

V času turških vpadov leta 1532 je bila vas popolnoma uničena in na to področje so se naselili Hrvati ter za dolgo časa obdržali tudi svoj jezik, madžarščino pa so prevzeli v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1552 je Gergeyl Sibrik razdelil svoje posestvo na dva dela. Njegovi dediči iz obeh vej so na obeh straneh zgradili domove v vasi. Starešina je dobil palačo, ki jo je mogoče videti še danes. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da je bila palača lovski sedež Kralja

138
Grad Sibrik, Bozsok

Matjaža. Trinadstropna hiša, ki je prvič omenjena leta 1554, je bila leta 1614 zaradi nevarnosti pred turškimi vpadi spremenjena v utrdbo.

V spodnjem delu vasi je dala dvor zgraditi družina Batthyányi, na severu pa družina Sibrik. Družina Batthyányi je tudi zaznamovala sedanjo podobo vasi. Južni dvor – na podlagi sodobnih opisov – je propadel zaradi požara, ki je izbruhnil kot posledica udara strele leta 1841. Severni dvorec Sibrik je bil zgrajen v pozni renesansi, večji del zidov izvira iz 16. in 17. stoletja, ko je grad pridobil obrambno moč. V 17. stoletju je bil spremenjen v enonadstropno stavbo, fasada pa je bila preurejena v baročnem stilu v naslednjem stoletju. Enonadstropni grad je bil obdan z jarkom. Na zahodnem in južnem koncu pravokotno oblikovanega dvorišča se nahajata dve zgradbi. Na drugih dveh koncih lahko najdemo visoke obrambne zidove in mnogokotni stolp na severovzhodni strani. Oglata vhodna vrata so obkrožena z delčki ornamentov, ki prikazujejo združene grbe družin Nádasdy in Sibrik z letnico 1611. Južni trakt je najmlajši: iz 18. stoletja, obnovitev datira v leto 1702. Stavbo so obnovili tudi leta 1815. V prvi polovici 19. stoletja je pridobil še eno

139
Grad Sibrik, Bozsok

nadstropje, dodana sta bila podstrešje in balkon na južni strani fasade. V prvem nadstropju, za južnim balkonom, je viteška dvorana, okrašena v rokokojskem slogu, v dvorani je tudi oljni portret cesarice Marije Terezije. V moderni dobi svoje zgodovine je bil tesno povezan z vojvodsko vejo družine Batthyányi. Njihov impresivni dvorec je eden ključnih madžarskih spomenikov, zidovi severnega, vzhodnega in zahodnega krila izvirajo iz 13. oz. 14. stoletja. Družina Sibrik ga je leta 1906 prodala Gyuli Véghu, kasnejšemu direktorju muzeja uporabnih umetnosti. Bil je resnični ljubitelj palače in njene okolice. Grad je preživel drugo svetovno vojno, a je bil v ruševinah, dokler ga leta 1951 Gyula Végh ni pričel obnavljati. Leta 1959 je bil grad renoviran in spremenjen v letovišče Železne županije. Danes je v njem hotel.

Avgustovsko opoldne žge in profesor si poišče senco na grajskem angleškem vrtu, ki se razprostira na 11 hektarjih in je pod okoljevarstveno zaščito. V njem sobivajo mnoge dragocene rastlinske in živalske vrste. »Morda pa se kdaj vrnem pozimi in izkoristim bližino meje ter bivam v madžarskem gradu, smučam pa na avstrijskih progah,«

140
Grad Sibrik, Bozsok

zadovoljno zaprede in se še malo nastavi soncu.

Bozsok je ena izmed osrednjih turističnih destinacij v pogorju Kőszega in ponuja subalpsko klimo ter mnogo kulturnih doživetij. Hotel ponuja srednjeveško doživetje gostom, primeren pa je tudi za organizacijo poslovnih srečanj.

Prijatelji profesorja Gradnika včasih zbadajo, da ljubi vse, kar je staro. In da jih ne bi razočaral, obisk zaključi še z ogledom dveh ruševin:

Ena je Batthyányjeva palača, ki je leta 1841 pogorela in je bila priljubljeno mesto rohonškega lorda. V njej sta bivala tudi Ferenc Rákóczi II. (1698) in cesar Napoleon (1813). Druga ruševina je nekdanja cerkev Svete Trojice, ki se nahaja blizu cerkve sv. Ane.

Viri:

Bozsok - Sibrik Castle. Pridobljeno 19. 2. 2015 iz http://www.vasmegye.hu/castles-and-halls/bozsok---sibrik-castle

Budapest.com. pridobljeno 19. 2. 20156 iz http://www.budapest.com/hungary/koszeg/things_to_do/bozsok.en.html

141
Grad Sibrik, Bozsok
142
Grad Sibrik, Bozsok
144
Grad Sibrik, Bozsok


Župnijka cerkev svete Ane je srednjeveška stavba, ki jo je leta 1630 posvetil škof István Sennyi.

Hiša vina (Borház) se nahaja na Rákóczi ulici pod hišno številko 133. Obnovljena je bila leta 1819, danes pa ohranja vrednote vinske kulture, ki so na ogled v času krajevnih prireditev.

Kapelica svetega Jožefa je bila leta 1689 omenjena v cerkvenem zapisniku vrste Kazó. Opremljena je z glavnim oltarjem iz obdobja rokokoja, na katerem stoji preslikana oltarna slika, nad njo pa križ.

146
Grad Sibrik, Bozsok


Kip svetega Florijana in svetega Janeza Nepumuka
Kip zavetnika gasilcev t. i. kip svetega Florijana je na obalo Zlate reke pred gasilskim domom (Aranypatak) leta 1996 postavilo društvo Bozsokért. Drugi kip, kip sv. Janeza, pa je bil postavljen v preddvoru kapelice svetega Janeza.

Ruševina graščine Battyányi
Graščina je bila zgrajena iz nekdanje spodnje graščine, ki je pripadala družini Sibrik. Trenutno je v lasti Madžarske državne zakladnice, vendar je v tako slabem stanju, da je približevanje ruševinam izjemno nevarno.

147
Grad Sibrik, Bozsok

Center in gledališče gradu Jurisics
9730 Kőszeg, Rajnis u. 9.
9731 Kőszeg, Pf. 51.
T: +36 94/360-113
E: jurisics@koszeg.hu
I: www.jurisicsvar.hu

148
Grad Jurisics v Kőszegu

Grad Jurisics v Kőszegu

Zjutraj, ko je profesor Feri Gradnik v majhni pekarni čakal na sveže žemljice, se mu je primerilo nekaj povsem nenavadnega. Nekaj, kar ga je povsem zmedlo. Za njegovim hrbtom so se namreč tri, to si je že moral priznati, ko jih je opazoval v odsevu ogledal za pultom, zelo privlačne mlajše ženske povsem resno pomenkovale o tem, kako danes ni več pravih junakov. Takšnih, iz knjig, ki so se zoperstavljali hudobcem, hkrati pa oboževali poezijo. Nehote je pomislil, da ima sam že rad poezijo in tudi judo je treniral v gimnaziji, ampak ali je to dovolj? Morda pa danes odgovor najde v zahodnem delu Železne županije, v majhnem idiličnem mestecu Kőszeg ali Kiseg, kot mu pravijo Hrvati, ki ima pravega junaka. Ta je, Hrvat po narodnosti, pomembno vplival na madžarsko zgodovino.

Okolica mesta je bila naseljena že od prazgodovine naprej. Nekateri menijo, da so se leta 802 tukaj bojevale vojske Avarov in Frankov. Madžari, ki so na območju današnjega

149
Grad Jurisics v Kőszegu

naselja Kőszegfalva ustanovili kolonijo, so se ukvarjali s predelavo železa. V 12. in 13. stoletju je prostor postal pomemben s strateškega vidika zaradi obrambe pred vdori nemških vojakov. Mesto je v 13. stoletju ustanovila rodbina Kőszegi (hrvaško Gisingovci), podveja ene najmočnejših madžarskih plemiških rodbin Héder, ki je konec 13. stoletja, v času zadnjih arpadovskih kraljev, obvladovala velik del zahodne Madžarske, dele Hrvaške in Slavonije. Leta 1327 je madžarski kralj Karel Robert iz rodu Anžujcev po izumrtju Arpadovcev ponovno združeval Madžarsko. Strl je moč madžarskega plemstva in Kőszegom odvzel njihove madžarske posesti. Grad v Kőszegu in mesto sta postala kraljevsko posestvo leta 1328 in mestni privilegiji so bili dopolnjeni s sejemskimi pravicami in pravicami za trgovanje z vinom, meščani so bili oproščeni plačevanja davkov, skrbeti pa so morali za obzidje. Grad so nato posedovali kralj Sigismund Luksemburški, rodbina Ellerbach, palatin Nikolaus Garai, cesar Friderik III., kralj Matjaž pa ga je kupil leta 1482 in ga nato podaril svojemu sinu Jánosu Korvinu. Med uporom madžarskih kmetov in Rákóczyjevim poskusom osvoboditve Madžarske izpod avstrijske nadvlade, je bil Kőszeg v letih 1705–1711 poleg

150
Grad Jurisics v Kőszegu

Szombathelya najpomembnejša trdnjava krucev (upornikov) na ozemlju zahodno od reke Rabe. Grad je bil v lasti Avstrijcev do leta 1695, ko sta bila grofija in mesto vključena med posesti rodbine Esterházy, ki je z njima gospodarila do leta 1931. V 17. in 18. stoletju je mesto cvetelo zaradi trgovine, v prvi polovici 19. stoletja pa je izgubilo vodilno vlogo v Železni županiji. Zato pa je ohranilo čisto naravo in nedotaknjeno staro mestno jedro, ki je danes lepo obnovljeno. Kőszeg velja za eno najlepših madžarskih mestec. Z mirovno pogodbo po prvi svetovni vojni so velik del tega okraja priključili Avstriji. Po drugi svetovni vojni se je razvoj zaradi političnih razmer in »železne zavese« nadaljeval v 80-ih letih 20. stoletja.

Profesor Gradnik je svoj rdeči kabrio parkiral na trgu v trenutku, ko je zazvonilo z bližnje cerkve. Mar je že poldan? Toda ura je kazala šele enajsto. Junaška mesta so res posebna.

151
Grad Jurisics v Kőszegu

Osrednja znamenitost mesta je vsekakor Jurisicsev grad ali grad Esterházy. Zgrajen je bil v 13. stoletju v gotskem slogu kot najpomembnejši člen obrambnega sistema srednjeveškega mesta. Grad Jurisics, ki ga sestavljata predgrad, ta naj bi obstajal že pred oblikovanjem mesta, in notranji grad, je najstarejši del mesta, ki leži na desnem obrežju potoka Gyöngyös in je bil zgrajen v severozahodnem delu mesta. Notranji grad, ki je ločen od mesta, in predgrad, ki leži vzhodno, je obdajal jarek, napolnjen z vodo iz potoka Gyöngyös. Predgrad je odprt v smer notranjega gradu, kjer je vodil most čez vodni jarek do vrat. Notranji grad je širši, na nadstropju zahodnega trakta so zgradili viteško dvorano, v pritličju klet. V severnem delu je kapela, v vzhodnem in južnem pa so bivalni prostori, ki so jih gradili v 14. stoletju, medtem ko so zahodni del severnega trakta širili v 15. stoletju. Ta je bil že zgrajen iz opeke. V tem času so zgradili tudi pritličje južnega in vzhodnega trakta. Do konca stoletja je bila

152
Grad Jurisics v Kőszegu

zgrajena tudi zaščitna stena. Po turških napadih leta 1532 so ga popravili, iz tega časa izvira tudi oblika obzidja, celotno obnovo pa so izvedli leta 1616. Notranjost gradu je bila kasneje prilagojena renesančnemu in potem še baročnemu slogu. Zaradi velikega požara leta 1777 je pogorelo nadstropje severnega trakta. Tega so potem porušili in na južni strani zgradili nov trakt in dvoriščne arkade. V petem stolpu je družina Esterházy zgradila kapelo. Spodnja vrata so porušili leta 1780, zgornja vrata in stolp Halász pa leta 1838. Stolp z ulice Chernel in ostanki mestnega zidu so še danes v nepoškodovanem stanju. V 18. stoletju je grad posedovala družina Kőszegi.

V današnjem času daje grad z opremo iz 18. in 19. stoletja prostor izvajanju raznovrstnega programa. Deluje kot muzej, kulturni dom in kot prizorišče različnih prireditev. V muzeju je na ogled stalna razstava z naslovom Stoletja gradu v Kőszegu, ki pripoveduje o času Arpadov, o življenju v 15. stoletju, turškem obleganju ter o družini

153
Grad Jurisics v Kőszegu

Esterházy, ki je bila dolgo lastnica gradu. Pozornost je namenjena tudi vinorodni okolici mesta.

Na ime junaka Nikole Jurišića spominja v mestu marsikaj, vstopil pa je tudi v legendo.

V veliki avstrijsko-turški vojni je mala utrdba Kőszeg leta 1532 zaustavila veliko turško vojsko na poti proti Dunaju. Poveljnik maloštevilne mestne posadke Nikola Jurišić (Madžari mu pravijo Jurisics Miklós) je med 5. in 30. avgustom odbil 19 naskokov vojske velikega vezirja Pargalı Ibrahim paše. Po neuspešnem vojnem pohodu proti sultanu Sulejmanu leta 1529 je Ferdinand I. poslal Nikolo Jurišića v Konstantinopel na mirovna pogajanja. Sulejman pa je Jurišića obdržal v ujetništvu do decembra leta 1530, ko se je lahko vrnil v Kőszeg in opravljal funkcijo kapetana gradu. Sulejman je leta 1532 začel nov vojni pohod proti Dunaju in v Kőszeg je prišlo okoli 60 000 vojakov. Obleganje gradu se je začelo 10. avgusta. Turki so grad neuspešno in ostro napadali, janičarji pa so se obleganju zaradi lakote uprli. Vezir je prosil Jurišića, naj z gradu izobesi osem turških zastav, turška vojska pa se je pričela umikati. Ferdinand je zaradi tega viteškega dejanja imenoval Jurišića za barona

154
Grad Jurisics v Kőszegu

mesta in mu podaril tudi grad. Prav iz tega časa izvira tudi oblika trdnjave.

Viri:

Kőszeg. Pridobljeno 19. 2. 2015 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Kőszeg

155
Grad Jurisics v Kőszegu
156
Grad Jurisics v Kőszegu
158
Grad Jurisics v Kőszegu


Cerkev sv. Imreja je bila zgrajena med leti 1615 in 1618 kot zbirno mesto za madžarsko govoreče protestante. Prispevke za izgradnjo te cerkve pa so darovali meščani.

Kip Marije
Kip kraljice rožnega venca je bil postavljen na stroške mesta Kőszeg, izklesal pa ga je v Sopronu živeči mojster Lorenz Eisenköbel iz peščenega kamna, ki izvira iz Fertőrákosa. Ta kip je eden izmed krajevnih simbolov Marijinega kulta, ki so ga gojili v času protireformacije.

Kip svete trojice je bil postavljen v času epidemije, ki je izbruhnila po bojih kurucov. Postavitev tega kipa so predlagali katoliški verniki mesta Kőszeg v veri in upanju, da se bo epidemija s tem zaustavila, zato lahko kip imenujemo tudi kužno znamenje.

160
Grad Jurisics v Kőszegu


Cerkev Jezusovega srca je bila zgrajena iz premoženja župnika Jánosa Győrija, ki je umrl leta 1849.

161
Grad Jurisics v Kőszegu

 

Grad ni odprt za obiskovalce.

Dvor  Erdődy
Utca 50-52., 9545 Jánosháza
I: www.janoshaza.hu

162
Dvor Erdődy, Jánosháza

Dvor Erdődy, Jánosháza

Avgustovsko sobotno jutro se je pričelo kot podaljšek petkove noči. Profesor Feri Gradnik se ni mogel čisto natančno spomniti, kdaj je prišel domov, zagotovo pa se je že danilo, saj ga je iz žive meje ob poti sumničavo opazoval brglez, ki si je zadnje dni brez vprašanja prilastil njegov vrt. Profesor se je megleno spomnil, da je omizju prijateljev sicer omenil, da mora domov, ker je sobota dan za obisk gradov, a veseli družbi ni bilo prav mar; razen Janu, ki ga je zanimalo, zakaj svoj čas zapravlja za stare zidove in zgodbe, ki se jih spomnijo le še redki. Profesor mu je hitel razlagati, da samo zavedanje preteklosti pomaga razumeti sedanjost, a ga je Jan, učitelj deskanja in smučanja ter ljubiteljski kuhar, izzval, naj mu dokaže, da ima lahko vsak kamen svojo privlačno zgodbo. In profesor Gradnik ga je povabil, da se mu pridruži pri raziskovanju Janoševe zemlje.

Vas Jánosháza oz. »Janoševa zemlja oz. dežela« se nahaja na zahodu Madžarske, ob avstrijski meji. Jánosháza je staro

163
Dvor Erdődy, Jánosháza

naselje, katerega ime se prične v dokumentih pojavljati v 15. stoletju. Predvidevanja kažejo na naseljenost že v predzgodovinskem času. V času vladavine kralja Štefana je naselje okoli Jánosháze pripadalo kraljestvu. Naselbino je leta 1396 odkril János, član družine Varsányi in od tod izvira tudi ime naselja. Grad, ki stoji na hribu na severni strani vasi, je eden redkih preživelih srednjeveških gradov v vzhodni Evropi.

Posestvo je imelo veliko lastnikov, najbolj znana je družina Garay iz poznega 14. stoletja. Lastniki so bili še Pál Kinizsi leta 1480, škof iz Győra in kasnejši nadškof Esztergoma Tamás Bakócz v zgodnjem 15. stoletju ter njegov dedič Péter Erdődy. Od leta 1758 dalje je bilo posestvo v lasti družine Erdődy.

Dokumenti iz 18. stoletja dokazujejo, da se je mesto razvijalo v smeri trgovine, sejemske pravice je pridobilo leta 1780. Mesto je raslo okoli gradu in cerkve.

164
Dvor Erdődy, Jánosháza

Leta 1510 je kralj grofu Pétru Erdődyju dovolil, da utrdi svojo hišo in jo obda z obzidjem in jarkom. Leta 1609 je imela utrjena zgradba, zdaj že grad, stolp, uro in zvon. Grad ima stolp s kupolasto streho in je obkrožen z vodnim jarkom. Vzhodno krilo je bilo zgrajeno ob koncu 15. stoletja, v zgodnjem 16. stoletju ga je Péter Erdődy ozaljšal z renesančnimi detajli. Grad je bil vmes prodan eminentnemu poveljniku Andrásu Choronu. Ta ga je zapustil sinu Jánosu in v tem času je bil grad povišan, dodano pa mu je bilo tudi zahodno krilo. Leta 1570 je vrhovni sodnik Tamás Nádasdy, ki je bil lastnik dvorca Somló, zaradi turških vpadov razširil in utrdil grajsko utrdbo. Sredi 17. stoletja je grad prevzel palatin Miklós Illésházy. Njegova hči je sobe bogato okrasila s stenskimi freskami. Na začetku 18. stoletja je bila graščina v ruševinah, leta 1732 pa se je grad vrnil v lastništvo družine Erdödy. Zanemarjena stavba je bila okoli leta 1750 renovirana v baročnem slogu. Po smrti Anne Illésházy

165
Dvor Erdődy, Jánosháza

Erdödy leta 1765 je grad prevzel Sándor Erdödy VI., ki ga je leta 1935 obnovil in mu dodal drugo nadstropje, mansardo in kupolast stolp. Po drugi svetovni vojni je grad zaradi komunistične ureditve prešel v državno last, v njem so bili bolnišnica za nalezljive bolezni, kmetijska strokovna šola, vrtec, službeno stanovanje, med letoma 1979 in 1986 pa je madžarski državni svet za varovanje spomenikov izvajal raziskovalna in konservatorska dela. Leta 1998 je madžarska vlada predala grad z zemljiščem arhitektu Josephu Pellu Lombardiju v delno obnovo, ta pa ga je leta 2008 vrnil madžarski vladi.

Profesor in njegov prijatelj sta še malo pohajkovala po mestu, nato pa je dan postal prevroč in z rdečim kabriom sta se po cesti št. 84 odpeljala naravnost do Blatnega jezera. Slabih 50 kilometrov je minilo, kot bi trenil, in ob koncu dneva se je Jan, učitelj deskanja in smučanja ter ljubiteljski kuhar, že manj posmehoval iz prijateljeve zaljubljenosti v zgodovino.

166
Dvor Erdődy, Jánosháza

Viri:

Dugački, V. (2010): Medicinski docent zagrebačkoga vseučilišta. Pridobljeno 20. 2. 2015 iz www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21192123

Joseph Pell Lombardi. Pridobljeno 20. 2. 2015 iz http://www.josephpelllombardi.com/5homes/castle.html

National and the Historical Symbols of Hungary, Pridobljeno 20. 2. 2015 iz http://www.nemzetijelkepek.hu/onkormanyzat-janoshaza_en.shtml

Tourism of Jánosháza. Pridobljeno 20. 2. 2015 iz https://www.telepules.com/en/janoshaza/tourism/sights/erdody-choron-castle-2272.html

167
Dvor Erdődy, Jánosháza
168
Dvor Erdődy, Jánosháza
170
Dvor Erdődy, Jánosháza


Rimokatoliška cerkev je bila zgrajena okrog leta 1734 namesto prvotne, danes že uničene, lesene cerkve. Leta 1779 so jo na stroške družine Erdődy povečali in prezidali v klasicističnem baročnem stilu.

Kip Marije Device
Baročna stvaritev v Marijinem vrtu uprizarja kronanje Marije, ki stoji na oblakih. Nad to podobo je vidna sveta trojica, na konzolah pa stoji kip dveh angelov.

Kapelica svetega Vendela je bila zgrajena v čast svetega Vendela leta 1781 po izbruhu goveje kuge, ko so se bogati živinorejci obračali k Bogu in prosili svetega Vendela za pomoč. Obljubili so, da če bo odpravil govejo kugo, bodo v njegovo čast zgradili kapelico. Vaška skupnost je svojo obljubo izpolnila.

172
Dvor Erdődy, Jánosháza


Kip ministrskega predsednika Józsefa Antalla
Antall József (1932-1993), politik, je bil po spremembi oblasti prvi svobodno izvoljeni ministrski predsednik madžarske vlade. V njegov spomin je samoupravna skupnost skupaj z meščani kraja Jánosháza postavila doprsni kip iz brona, ki ga je izdelala kiparka Emőke Tóth.

173
Dvor Erdődy, Jánosháza

 

Muzej Ferenc Nádasdy -
odprto
tor - ned:
09:00 - 17:00

Sárvár Tourist & TDM
T: +36 95 520-178
E: tdm@sarvar.hu
I: www.sarvar.hu

Muzej Ferenc Nádasdy
9600, Castle District 1 (Nádasdy grad)
T: 06 95 / 320-158
E: info@nadasdymuzeum.hu
I: www.nadasdymuzeum.hu

174
Grad Sárvár

Grad Sárvár

Ko profesor Feri Gradnik teče svoj običajni jutranji krog po robu močvirnatega travnika za hišo in dela v glavi prostor novim idejam, pomisli, kako je zemlja med Muro in Rabo pa vse do Drave in Donave bogato prepredena z vodami. Predstavlja si, kako bi bilo živeti na obali panonskega morja Tetis. Morda pa bi obisk kakšnega gradu lahko združil z namakanjem v fini zdravilni vodi?

Mesto Sárvár (slovensko Mala Sela) se razprostira na obeh straneh reke Rabe, južno od ustja potoka Gyöngyös. Upravno spada v podregijo Sárvári Županije Tolna. Sár v madžarščini pomeni blato, vár pa pomeni grad.

Zgodovina mesta se prepleta z zgodovino istoimenskega gradu.

Naselje, v katerem so živeli tudi Rimljani, se je začelo razvijati od 14. stoletja dalje. Sárvár je bil kraljevsko posestvo s privilegiji, ki jih izpričujejo kopije listin Lajosa Nagya in Kralja Matjaža. Posestvo družine Kanizsai

175
Grad Sárvár

je podedovala Orsolya Kanizsai, leta 1534 pa je po sklenitvi zakona prešlo v last družine Nádasdy.

Grad v Sárváru stoji v srcu mesta. Okrog njega je urejen park, ki še določa podobo mesta. Stavbo so začeli graditi na koncu 13. stoletja. Do konca 15. stoletja so člani družine Kanizsai zgradili grad, ki je imel zaprto dvorišče. Današnjo podobo je grad dobil v času Tamása Nádasdyja med letoma 1549 in 1562. O tem govori tudi tablica z letnico na oboku vrat avle. V kotu je grb družine Nádasdy. Grad se je arhitekturno razvijal postopoma. Zunanja čelna stena iz 16. oz. 17. stoletja je bila zaščitni zid prejšnjega gradu, za njim so bile stavbe iz lesa. Steno so obnavljali in dograjevali skozi celotni srednji vek. V letih 1550–1560 je soproga Tamása Nádasdyja grad povečala in mu dodala slogovne značilnosti renesanse. Tamás Nádasdy in soproga Orsolya Kanizsay sta pričela tudi s tradicijo zbiranja umetnin in podpiranja umetnosti.

176
Grad Sárvár

Ferenc Nádasdy je sredi 17. stoletja grad velikopotezno dogradil tako, da so trakti skoraj v celoti zaprli notranji dvor. Zaradi enotnega gradbenega skupnega učinka so nekatere dele stavb iz srednjega veka podrli. Novo reprezentativno središče se je izoblikovalo na severnem delu gradu. Leta 1653 je dal Ferenc Nádasdy poslikati strop slavnostne dvorane, avtorstvo je označeno s kratico H.R.M. Grad ima še majhno kapelo pred gradom. Velik del prostorov ima raven strop, nekaj hodnikov je obokanih. Stolp je štirietažni, z enostavnimi, štirikotnimi okni.

Profesor razmišlja, kako dolgo so bili mnogi gradovi in dvorci pogreznjeni v globok zgodovinski spanec in kako težko jih je bilo ponovno prebuditi v življenje.

Prve rekonstrukcije gradu so se pričele leta 1958. V prvi fazi so porušili stene utrdbe, ki so bile dograjene kasneje in niso bile del originalne podobe. Leta 1962 so bila izvedena pripravljalna dela, ocenitve in raziskave ter načrt

177
Grad Sárvár

revitalizacije. Spomladi leta 1962 je direktor muzeja Géza Nógrádi opazil, da so v slavnostni dvorani nastale razpoke, čemur je sledila podrobnejša kontrola. Ugotovili so, da se stene stolpa in slavnostne dvorane udirajo, zato so grad statično utrdili. Leta 1968 so na novo sezidali tudi železobetonski most. Zaradi prenavljanja so iz gradu izselili strokovno šolo.

V muzeju Ferenca Nádasdyja so na ogled stalne razstave o lokalni zgodovini mesta, od rimskih časov do danes. Zgodovinske razstave prikazujejo tiskarstvo in založništvo na posestvih Nádasdy, tisočletno zgodovino madžarskih huzarjev od začetka nomadskega časa do druge svetovne vojne, na ogled pa sta tudi Carta Hungarica, zbirka 58-ih zemljevidov, in atlas, ki ju je mestu leta 1986 podaril v angleškem Oxfordu živeči domačin.

178
Grad Sárvár

Zdravilna voda, ki jo gostje lahko uživajo tudi v termah, uvršča Sárvár po številu turističnih nočitev na sedmo mesto v državi. Profesor razmišlja, ali bi preostanek poznoavgustovske sobote preživel v toplicah ali v bližnjem adrenalinskem parku. Odloči se za blagodejno vodo in tudi zato zvečer s svežo energijo dokonča poglavje o gradovih Železne županije.

Viri:

Sárvár. Pridobljeno 23. 2. 2015 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/S%C3%A1rv%C3%A1r

179
Grad Sárvár
182
Grad Sárvár


Katoliška cerkev svetega Ladislava je srednjeveška kapelica svete trojice, ki je bila postavljena na takratnem trgu Sárvára leta 1645 s pomočjo državnega sodnika Ferenca Nádasdyja.

Evangeličanska cerkev
Glavna značilnost klasicistične cerkve je zid zakristije, ki so ga v Podonavju uporabljali za ločitev apside in cerkve.

Zdravilna voda
Na dragoceno termalno vodo so naleteli leta 1961 med iskanjem nafte. V Sárváru najdemo dve vrsti vode, iz globine 1.200 metrov izvirajočo 43-stopinjsko in iz globine 2.000 metrov izvirajočo 83-stopinjsko vodo.

184
Grad Sárvár


Zabaviščni park je idealen test poguma, ki nudi uživanje na različnih težavnostnih poligonih ter plezalnih tečajih.

185
Grad Sárvár

O projektu FUTUR

Turistična ponudba zahodne Madžarske in severovzhodne slovenske regije Pomurja je zelo raznolika. Skupna čezmejna regija ima bogato naravno dediščino, zdravilne in termalne vode, zelo pomembna je tudi grajena kulturna dediščina in programska ponudba, ki temelji na zgodovini. Cilj projekta FUTUR je oblikovanje in razvijanje skupnega turističnega prostora, ki ne pozna županijskih in državnih meja.

V projektu sodelujejo: Vas Megyei Önkormányzati Hivatal, Regionalna razvojna agencija Mura, Občina Apače, Občina Beltinci, Občina Grad, Občina Križevci, Občina Lendava, Občina Ljutomer in Občina Moravske Toplice.

Projekt FUTUR se izvaja v okviru Operativnega programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Madžarska 2007-2013 in se sofinancira in Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

 

Kontaktna oseba: Romeo Varga (+386 2 534 80 24, romeo@rra-mura.si)

186

E-monografija dvorov in gradov:
Zasnova in oblikovanje: Frontal d.o.o.
Tehnična izvedba: Frontlab d.o.o.
Avtorica besedil: Norma Bale

Zapri knjigo